Človeški možgani naj bi bili nekaj posebnega. Jasno; pri poveličevanju svoje izjemnosti se težko sklicujemo na druge dele telesa. Preveč so podobni, enakovredni in pogosto manj učinkoviti, kot tisti na živalih.

Naša koža je na primer povsem neuporabna. Sonce jo opeče. Veter jo osuši in razbrazda. Mraza sploh ne prenaša. Lahko jo je poškodovati. Lahko jo je videti, ker se njena barva ne ujema skoraj z ničemer v okolju. Lahko jo je izvohati, ker pot teče povsod.

Tudi kolena so prilično neuporabna. Rada se poškodujejo in hitro se obrabijo. So nekak vmesni člen med koleni štirinožcev in koleni dvonožca, kakršen še nismo utegnili postati. Če bi imeli volkovi podobne težave z nosom, bi se lahko pod njim obrisali za preživetje svoje vrste že davno pred pojavom ljudi.

Če je na nas kaj posebnega, so to roke. Naše roke so izjemno gibčne, natančne, hitre in razmeroma močne. Naše roke so ukrotile, ee, uničile naravo. Naše roke so izdelale bolj ali manj vse, kar nas danes ločuje od ostalih živali. Izkušen preživetvenik lahko še danes sredi narave ustvari civilizacijo z golimi rokami.

Izjemno je tudi naše oglašanje. Skoraj ni zvoka, ki ga z malo vaje ne bi bili sposobni izustiti.

A ne; mi svojo izjemnost pripisujemo skoraj izključno človeškim možganom.

Človeški možgani niso največji sploh. Niso niti največji glede na telesno maso. Možganska skorja je velika in nagubana, a ne tako zelo, kot bi si marsikdo želel. Tudi povezave med živčnimi celicami so bolj stvar radovednosti in dražljajev, ki jih ponuja okolje, kot neke silne izjemnosti, ki bi opravičevala, da se izvzamemo iz živalstva kot čisto posebno kraljestvo živih bitij.

Možgani niso že od nekdaj izgovor za človeško izjemnost. Ljudje dolgo niso vedeli, čemu sploh služijo. In tudi zdaj vemo o njih dosti manj kot o ostalih delih telesa. Zato se tudi sklicujemo nanje. Nekje vendar mora tičati tista božanska iskrica, ki nas dela drugačne …

Le mi znamo zapleteno govoriti, računati, brati in pisati. Bla bla! To je domneva. V resnici nimamo pojma, kaj se plete po glavah hobotnic, vran, slonov in drugih opic. Pojma nimamo, česa so njihovi možgani sposobni, pa ne počnejo, ker jim ni treba. In še manj pojma imamo, česa so njihovi možgani sposobni, a naši možgani niso sposobni dojeti te njihove sposobnosti, ker je sami nimajo.

Zakaj žuželke zapravijo toliko energije z letanjem sem in tja? Zakaj preporosto ne mirujejo in se premaknejo le, ko je to nujno? Ne vemo. Marsikatera žival počne 'neumne' reči. Mogoče pa ne gre za neumnost, ampak za zavajanje plenilcev, za brisanje sledi – zapleteno govorjenje. Mogoče gre za zaznavanje z različnih točk, ki daje boljšo sliko sedanjosti in omogoča predvidevanje prihodnosti – zapleteno računanje.

Nekoč je živel konj, ki je znal računati. V resnici ni znal računati, ampak nekaj čisto drugega. Znal je brati govorico telesa, odtenke čustev, pričakovanja – torej zapleteno brati. In kaj počno psi in cel kup drugih živali, ko označujejo svoje območje z namenom, da ga ohranijo, obranijo, razširijo na uporabna območja in kdo ve kaj še? – Zapleteno pišejo.

So živali sposobne doumeti simbole – pojave, ki označujejo nekaj drugega? Seveda so, in to že od pamtiveka. Sledovi so simbol za nedavno prisotnost bitja, ki jih je vtisnilo. Žuborenje je simbol za bližino vode. Oddaljen grom je simbol za prihajajočo nevihto. Jata v zraku krožečih mrhovinarjev je simbol za mrhovino na tleh pod njimi. Pokljanje vej je simbol za bližino večje živali …

Sposobnost doumevanja simbolov je vgrajena v vse delujoče možgane na tem planetu. Vsi delujoči možgani jih znajo brati. Mnogi jih znajo tudi ustvariti z namenom, da jih – iskreno ali zavajajoče – berejo drugi. Naši so le eni od njih.

Bi sploh začeli raziskovati in ustvarjati, ali bi ostali, kjer smo bili, če ne bi bili naši možgani povezani s tako osupljivo učinkovitimi rokami, ki so bile prisiljene poskrbeti za tako osupljivo zanič kožo?