Rdeča luč na semaforju za pešce. Zastanem nedaleč stran in kot sokol opazujem drveče ljudi, ki zamišljeno letajo na vse strani. V tem metežu sivine moje uho prestreže glasen, a nadvse prijeten dekliški smeh. Pogledam. Na drugi strani ceste, avtobusna postaja. Nenavaden par. Prijeten in nasmejan fant ob še bolj nasmejanem dekletu. To je ona, njen glas sem prestregel. Dekle ljubko in simpatično, a pol nižje od fanta - sedi v invalidskem vozičku. Paraplegik? Človek. Zelena luč in že lebdim nad zebro, a ne morem si kaj, da ne bi še nekajkrat uzrl proti njima. Skril se bom kot vrstni vohun, zanima me nadaljnji razplet. Glede na preteklost naše države ne bi smelo biti težko, saj je bil včasih pri vsaki hiši vsaj en vohun. Vsakdo je tu vohunil za vsakomur. Cinkal je brat brata. Mora mi uspeti. Na stran z zgodovino, vrnem se v sedanjost. Komaj najdem varno točko opazovanja, ko se okoli njiju nenadoma zbere množica ljudi. Neuki statisti zakrijejo moja junaka.

Ustavi se avtobus. Stampedo se zgrne proti vratom, vidim ju, tam sta. Toda nihče, razen mene, se ne ozira na moja junaka. Sredinska vrata avtobusa se odprejo - nabito polno. Dekletu je težko, opažam da ji je še težje, ko iz slavnostne lože buljijo mtv-ijevsko zapakirana dekleta v pajkicah in dekoltejih, okrašena z dolgimi zlikanimi lasmi. Dekle kot bi instinktivno vedelo, da fant opazuje njihova kričeča telesa skoraj bojazljivo dvigne pogled k svojemu fantu, da bi izgovorila »reši me«. Namesto tega zagleda fanta, ki drži za ročke invalidskega vozička, osredotočen le na vkrcanje. To ji izmami nasmeh. Ljubezen je zmagala čeprav je množica zasedla avtobus do te mere, da tudi za vžigalico ni več prostora. Ko stojita tam, je tistim v avtobusu vseeno. Topi pogledi, ki imajo samo eno željo: čim prej priti v zabaviščni park. Vrata se zaprejo. Avtobus odpelje. Moja junaka se brez jeze vsemu skupaj nasmejita. Počakala bosta naslednji avtobus. Meni ni smešno.

Na področju odpravljanja arhitekturnih ovir in povečanja uporabnosti objektov v javnem prostoru je veliko narejenega, a še vedno premalo. Prilagojeni pločniki, vhodi v objekte, vgrajena dvigala in prilagojene javne sanitarije so zasluga zvez in društev invalidov, paraplegikov. To so junaki. Oni so se bojevali. Oni zmagujejo. Brez laži in brez prevare. Izključno zaradi njihovega angažmaja je sprejeta ustrezna zakonodaja. Z odličji pa se ponašamo vsi mi. Zahodnjaška družba, ki jo je ena sama človečnost. Ena sama ljubezen. Dva dvignjena prsta v zrak, to je to. Mogoče že iz ptičje, ali še bolje iz marsovske perspektive. Tu spodaj, iz oči v oči pa je velikokrat vse drugače. Oči nezmožne toplega pogleda ne morejo uzreti niti dobrega drobnega dejanja. Je komu skozi male možgane švignila misel, da bi iz avtobusa izstopil in dal prostor mojima junakoma? Mogoče, za pičli trenutek, a je kaj kmalu misel potisnil v pozabo na poti v obljubljeni raj.

Slabo pomnimo in hitro pozabljamo. Že drži, da človek brez pozabljanja neprijetnega in grozljivega (kot dokaz lahko izvedemo strahote vseh vojn), ne bi bil v stanju živeti naprej. Vendar pozabili smo vse tiste plemenite lastnosti, ki pomenijo življenje. Ali se kdaj spomnimo svojih starih staršev? Svojih prednikov? Toplih obrazov in pametnih besed? Teh majhnih ljudi velikih dejanj? Podeželja od koder vsi, danes tako potentni urbani meščani izviramo? Ne modrujte, ne filozofirajte ko živeti ne znate, filozofija pa je življenje. Sram naj nas bo. Prekinili smo vse vzporednice našega bitja s preteklostjo; izgubili smo vsak občutek in zavedanje kaj pomeni biti resnicoljuben, odgovoren in moralen. Resnice nismo v stanju ljubiti, ker je danes vsaka laž od nje slajša in bolj sprejemljiva. Laž ne boli, resnica praviloma vedno. Za nas je odgovornost vedno tuja, ona se tiče nekoga drugega. Morala je tisto, kar se mora. Vse skupaj pa nas gane toliko, kot lanski sneg.

Poglejmo si Olimpijske igre, ko smo pred malimi zasloni grizli nohte in trepetali v upanju na najboljši rezultat športnih ljubljencev. Z uspešnimi in postavnimi se pač ni težko identificirati. Vse lepo in prav. Za paraolimpijske igre pa smo le slišali, tako mimogrede. Usput, bi rekli mladi. Jih je kdo sploh videl? Ne, ker tv prenosa le teh zaradi (ne)zanimanja ni. Pa ima kdo sploh predstavo kako invalidi smučajo ali igrajo hokej? Kako tečejo na smučeh? Naj vam namignem, enako a povsem drugače. Prepričan sem, da bi vsakdo, v kolikor ne bi v sekundi zamenjal tv programa, vsaj pomislil, če že ne bi zavpil: »Neverjetno, kako jim to sploh uspe?!« Mogoče bi nas (da, ta sebična bitja) celo uspeli spodbuditi, da bi imeli svoja življenja malo bolj radi. Tako kot jih ima nekaj tisoč gibalno oviranih oseb pri nas in nekaj deset milijonov po vse svetu. Takrat, ko se požrtvovalno in s čvrsto voljo trudijo z vsemi svojimi posebnostmi vključiti v tokokrog življenja. In njihov cilj ni postati normalen, ampak živeti svoje življenje polno in dostojanstveno.

Zato dragi prijatelji, bralci nehajmo mižati. Z njimi si dovolimo spregovoriti s pozabljenim jezikom širokogrudnosti in odgovornimi dejanji, kot to počnejo oni, ko nas vsak dan učijo živeti pogumno, smiselno in ciljno. Junaki hvala vam.