Če ljudje podivjajo, rečemo, da so poživinili. A živina pobesni dosti redkeje, dosti manj, divja krajši čas in manj uniči. Če ljudje naredijo nekaj pošastnega, rečemo, da so zveri. A zveri ne počnejo pošastnih reči – te zavestno in namerno počnejo samo ljudje.

Po drugi strani vsakič, ko človeka slučajno popade biti sočuten in komu pomagati, trobezljamo o njegovi človečnosti in človeškosti. To mu pripisujemo prav takrat, ko je v resnici najbolj zverinski. Zveri, ki živijo v tropih, so namreč izredno ljubeče in druga drugi v podporo.

Filmi o naravi – dokumentarni in igrani – med seboj tekmujejo, kateri nam bo vsadil bolj grozne predstave o življenju živali. Vse od skotitve do prerane smrti je en sam beg in lov, lakota in boj, parjenje in prisostvovanje kruti smrti potomcev. Že na travniku za vasjo se vrši več sočasnih mini-genocidov. V gozdu, ki pokriva bližnji hrib, nevarnost – od velikih in malih živali – preži tudi na nas. Sodeč po teh filmih lahko gredo v divjino samo pogumni, izkušeni, opremljeni in oboroženi ljudje v skupinah, pa še zanje je bolje, da pred tem za vsak slučaj napišejo oporoko in se poslovijo od svojih bližnjih. Tam več parov hladnih oči, tankočutnih ušes, nezmotljivih smrčkov in raznoraznih čudnih čutil pozorno spremlja vsak njihov korak in čaka na priložnost, da v njih zasadi svoje koničaste zobe, strupnike, žela ali karkoli že jim bo povzročilo neznosne bolečino ter jih počasi in v mukah spravilo na oni svet.

Ko greš sam v naravo, pa nič od tega. Na travniku žužki spokojno letajo, skačejo in hodijo. Pogosto kateri pristane na tebi ter si v miru počasi in temeljito očedi krila, na desetine metrov viden neobstoječim sovražnikom, ki naj bi varno skriti v visoki travi prežali nanj. V gozdu vladata mir in tišina. Ptički zapojejo, rovka poškreblja v listju, rogač ti zapre pot … V najhujšem primeru te preseneti močerad, ker se listje pač ne bi smelo premikati, ali pa ti srna pokaže rit in odskaklja nekaj deset metrov stran. In v divjini? Tam je malo več srn, rit pa ti z malo sreče pokaže tudi kak medved.

Ne, filmi o naravi niso filmi o naravi, ampak filmi o ljudeh. Ljudje tako vidimo naravo, ker svoja življenja in svoje odnose preslikavamo nanjo. Večino groze, ki se tam dogaja – in jo ti filmi redkokdaj predstavijo – povzročimo ljudje, ne tamkaj živeče živali.

Neurejeni množici ljudi brez vodje pravimo »trop ovac.« A odnosi med ovcami so neprimerno bolj urejeni kot med ljudmi, ker za vzdrževanje reda in miru porabijo veliko manj truda in povzročijo neprimerno manj nasilja. In tudi ovce imajo vodje, ki niso nujno najnasilnejši izmed nadutih samcev, ampak praviloma najbolj izkušeni staroste. Če ovce ne bi potrebovale striženja, ne bi potrebovale pastirjev – za razliko od »božjih ovčic«, ki bi brez duhovnega vodje poživinile, khem, se čisto počlovečile.

Vrsta človek je baje najbolj razvita vrsta živih bitij na Zemlji. Vse v redu in prav, a kaj je merilo? Kako meriti razvitost? Za najbolj razvito vrsto smo se oklicali brez meril – zgolj zato, ker smo to mi.

So za razvitost vrste potrebne izboljšave? V tem primeru več izboljšav pomeni bolj razvito vrsto. Vrste, ki imajo krajšo življenjsko dobo, so torej bolj razvite kot vrste z daljšo. Najbolj razvite so bakterije – a to ne gre, ker so enoceličarji. So torej mikroskopski ali običajni žužki? Ne, ker ravnajo nagonsko. Kaj pa ptice? Če nas ne prehitevajo bonobi, ki jih od časov skupnih prednikov loči več rodov in s tem izboljšav kot nas, so nas ptice v vseh ozirih pustile daleč za sabo. Če je – nasprotno – merilo razvitosti to, da si tako popoln, da že desetine milijonov let ne potrebuješ izboljšav, pa nas, bakterije, bonobe in ptice odpihnejo krokodili.

Človek je menda tudi na vrhu prehranjevalne verige. Kako naj ima sklenjen krog vrh in dno, mi sicer ni čisto jasno, a poskusimo v tem najti kaj razuma! Enoceličarji ves čas jedo večceličarje, mi pa njih. Torej gre za vzporedno verigo, ki jo lahko zanemarimo. Isto velja za gniloživke, po domače gobe – mi jih jemo, one pa nas razkrajajo. Živali v splošnem – z nekaj izjemami – jemo rastline, torej smo nad njimi. Živali, ki jedo rastlinojede živali, so še en člen višje. A po tej logiki bi morali biti ljudje – skupaj z medvedi in drugimi vsejedci – pol člena pod čistimi mesojedimi živalmi.

Na vrhu torej nismo. A tudi mesojedci niso. Mesojedce pospravijo mrhovinarji. Mrhovinarje pospravijo muhe in črvi. A slednji ne štejejo, ker so hrana meso- in vsejedcem. Na vrhu prehranjevalne verige, ustvarjene po človeških merilih, so torej mrhovinarji.

Nihče tudi ni pojasnil, zakaj bi naj bilo bolje biti na vrhu kot na sredini ali dnu prehranjevalne verige. Kaj je bolje: biti rastlinojeda žival, ki vse življenje hodi po hrani in zgolj odpira usta, ali mesožer, ki mora hrano zalesti, čeprav je pozorna, ujeti, čeprav je hitra, in umoriti, čeprav se brani?

Ljudje so obsedeni s sestavljanjem lestvic, po katerih so oni sami najboljši in sploh in oh. Zanimivo je, da zveri cenijo visoko, zajce prezirajo, podgane pa zaničujejo. Z zajci in glodalci (bobri, hrčki, mišmi, podganami, polhi, vevericami, …) smo namreč v dosti bližjem sorodu kot z zvermi. Zverem so bližji krti in kopitarji – njihova najljubša hrana –, pa tudi netopirji, mravljinčarji in kiti. Tjulnji – najljubša hrana Eskimov – pa niso sorodniki zveri, ampak njihovi družinski člani.

Ob takšnih izkrivljenih pogledih na svet seveda ni čudno, da se imajo ljudje za sorodnike najboljših izmed opic, da imajo večinoma izumrle človečnjake za najboljše izmed najboljših opic in sebe za najboljše človečnjake – čeprav ni več nobenih, s katerimi bi se lahko primerjali.

Vprašanje je celo, ali jih je sploh bilo več. Mogoče smo vsi človečnjaki pripadniki ene same vrste. Vrsta je skupina živih bitij, ki se lahko parijo in imajo plodne potomce. Človeški predniki so se pred cca. 7 milijoni let ločili od prednikov šimpanzov in bonobov, s katerimi niso več mogli imeti plodnih potomcev. So jih lahko imeli drug z drugim? Vsi so živeli v Afriki. Sahelantropusom so sledili orrorini, tem avstralopiteki, tem pa homoti. Našli so nekaj različnih okostij avstralopitekov, a navsezadnje se tudi ljudje po okostju precej razlikujemo, pa kljub temu štepslamo otroke kot za stavo.

'Vrst' rodu homo so vrli znanstveniki našteli cel kup – in z njimi okrasili lestvico človečnjakov kot novoletno jelko. Malodane vsako pračloveško kost, ki so jo našli na novem kraju ali v novi plasti usedlin, so pripisali novi vrsti. Glede na to, da so se homoti potepali po vsem svetu, ne le po Afriki, je bilo takšnih priložnosti za doktorat in vpis med nesmrtne znanstvenike skoraj toliko kot plodnih mešancev med 'raznovrstnimi' homoti.

In prav ti pokvarjeni multi-kulti predniki nepopravljivo kvarijo sliko rasističnim belcem in arijskim nadljudem. Sapiensi so se namreč veselo plodili z 'nemislečimi' homoti širom Evrazije. Neandertalci so v Afriki s svojimi geni nepovratno onesnažili genski sklad ponosnega plemena Masajev in nekaterih drugih, sicer pa so pustili bolj malo sledi. V Aziji pa so imeli oboji večtisočletne menage-a-trois orgije z denisovanci. Črnci (ki so si z drugimi črnci v bolj oddaljenem sorodu kot švedski blondinci s sorodnejšimi od njih ali z aborigini) so torej bolj čisti homo sapiensi kot belci. Če se kdo na tem svetu lahko okliče za čisto (nad)raso, to niso modrooke, plavolase in pegaste pokveke z Baltika, ampak zgolj pripadniki ljudstev San, Sandawe in Hanza.

Morda ni odveč vprašanje, kdo je v človeški genski in kulturni sklad vsadil takšno brezmejno količino krutosti in potrebe po obvladovanju sveta. Sodeč po njihovih običajih tri 'najčistejša' ljudstva tega nimajo v sebi. Morda ni bil homo sapiens tisti, ki je brezobzirno zavzel svet in poteptal vse, kar se mu je postavilo na pot. Mogoče je bil dokaj zmeren in se mu je do konca počlovečilo šele, ko se je zmešal s podivjanimi neandertalci ter krutimi in brezobzirnimi denisovanci. Lahko pa so bili vsi našteti 'za med ljudi' in se je premik v glavi zgodil šele mešancem …

Mar bi se vsak držal svojih, pa bi bili vsi še vedno lepo globoko v prazgodovini!