Vsakdo ima pravico do takšne življenjske ravni, ki zagotavlja njemu in njegovi družini zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, stanovanjem, zdravniško oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami; pravico do varstva v primeru brezposelnosti, bolezni, delovne nezmožnosti, vdovstva ter starosti ali druge nezmožnosti pridobivanja življenjskih sredstev zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje. 25. člen Univerzalne deklaracije človekovih pravic

Univerzalna ali splošna deklaracija človekovih pravic je bila sprejeta leta 1948, torej pred natanko 70 leti. Takrat je človeštvo na podlagi strašnih izkušenj dveh svetovnih vojn začelo razmišljati na nov način. Namesto interesov posameznih držav, se je začelo razmišljati o interesih človeštva. Namesto ločevanja, sodelovanje. Namesto posameznega, skupno. Prav je, da bi se danes ponovno spomnili na ta težko pridobljena spoznanja človeštva, kajti danes so ponovno v modi: ločevanje, interesi posameznih držav ali skupin prebivalstva, itd. 

Leta 1948 je človeštvo prepoznalo, da problemov sveta ni več mogoče reševati z vojaško zmago nad drugimi državami. Z razvojem jedrskega orožja je začelo prevladovati spoznanje, da vojna ne pomeni več samo uničenja ene države, temveč v končni fazi celotne človeške skupnosti. Da bi to preprečili, je bila ustanovljena organizacija Združenih narodov in sprejeta Univerzalna deklaracija človekovih pravic ter številni drugi zavezujoči mednarodni sporazumi in konvencije. 

Čeprav so v svetu tudi danes še vedno številne vojne, pa vendarle ne moremo več govoriti o svetovni vojni, čeprav v prihodnosti tudi ta ni nemogoča. Vendar danes divja neka druga svetovna ali še bolj natančno – globalna vojna. To je ekonomska vojna, ki je vgrajena v sam ekonomski sistem družbe. Ko govorimo o konkurenčnosti oziroma tekmovalnosti, je to samo drugi izraz za ekonomsko vojno. 

Če države tekmujejo za globalne dobrine, so posledice strašne. Zmagovalci (bogate države in posamezniki, velike korporacije) kopičijo dobrine, ki so si jih izbojevali v globalni ekonomski vojni, medtem ko velik del človeštva živi v hudi revščini, z vsemi posledicami, ki jih le-ta prinaša: nepotrebno umiranje in ozdravljive bolezni, brezposelnost, migracije in tudi uničevanje okolje … 

Orožja globalne ekonomske vojne niso tanki, rakete in puške, temveč finančne in borzne špekulacije, obrestne mere, korporativno izkoriščanje itd. Ideologija globalne ekonomske vojne pa se imenuje komercializacija, ki naravo, človeka in družbo spreminja v tržno blago, s katerim manipulirajo in špekulirajo globalne korporativne in finančne armade. 

Splošno znano je, da so vojne z orožjem običajno posledica ekonomskih vojn. Ko se ekonomske vojne preveč zapletejo, pogosto izbruhnejo prave vojne ali pa se z orožjem prisili države, da sprejmejo danes splošno sprejet ekonomski sistem, ki temelji na sebičnosti, tekmovalnosti in pohlepu. 

25. člen Univerzalne deklaracije človekovih pravic je upor proti tej vojni. Če želimo uresničiti ta člen, ki je mimogrede zavezujoč za vseh 193 držav članic Združenih narodov, moramo nič manj kot spremeniti obstoječi ekonomski sistem, ki podpira globalno ekonomsko vojno. Tako kot vojna z orožjem ni rešitev za probleme tega sveta, tudi ekonomska vojna ne rešuje ničesar. Potrebujemo pa pravičnejši ekonomski sistem, ki bo vsakomur omogočil zadovoljevanje njegovih osnovnih potreb, o čemer govori 25. člen. 

Politike moramo spomniti na ta člen, ki ni zgolj skupek lepih želja, temveč pravno zavezujoči člen enega najpomembnejših mednarodnih dokumentov. A ne gre samo za to, da nas nekaj zavezuje s pravnega vidika, temveč da nas obvezuje kot človeška bitja. Smo res civilizirana in razvita bitja, če dopuščamo da milijoni po svetu umirajo povsem po nepotrebnem, samo zato ker nekateri želijo imeti tako neizmerno veliko – denarja, dobrin, moči … 

Da bi postali zares civilizirana družba, si moramo prizadevati za uveljavitev 25. člena, ki ga lahko uresničimo s pravičnim ekonomskim sistemom oziroma z ekonomije delitve, ki temelji na sodelovanju in pravični delitvi globalnih dobrin. 25. člen zapišimo v ustavo in vgradimo v vse ekonomske in politične sporazume ter, kar je najpomembneje, v naša vsakdanja dejanja. 

25. člen je pot do ekonomske pravičnosti, ta je osnova družbene pravičnosti in sodelovanja med državami, ki sta najtrdnejši zagotovili za globalni mir.