Za operacijo nog slovenskega otroka v ZDA je ZZZS zagotovil, kot navaja otrokova mati: »poleg posegov, intenzivne terapije, fizioterapij […] še prevoz in dnevnice […], denar za ostalo, zlasti za nepredvidene medicinske posege in drugo, morava zagotoviti sama.«

In kaj je tisto drugo in koliko stane? Nataša Švikart Žvižej iz Društva Maus, ki zbira sredstva za takšne zadeve, »računa, da bo treba zbrati vsaj 30 tisoč evrov, da bosta lahko v bližini bolnišnice najela stanovanje, kupila poceni avtomobil, pokrila dodatne zdravstvene stroške, ki niso vključeni v že odobreno zdravljenje, pa za prehrano in ostalo najnujnejše.« (Vir)

Zgodba je znana in se vsake toliko pojavi v tem ali onem javnem občilu: slovenski otrok (včasih odrasel) s telesno zdravstveno težavo, ki jo v tujini (ponavadi v ZDA) bojda odpravijo, pri nas pa ne. Grdi grdi bogati ZZZS prispeva nič ali premalo, zato je treba pihniti na dobro in skromno slovensko dušo in iz nje izcuzati denar za »tisto drugo«. Zgodba ima vsakič drugega junaka (junakinja 2, junak 3, …), starša in zbiralca prispevkov, vse ostalo pa je bolj ali manj enako. Dotična otrok in mati sta za potrebe moje kolumne nepomembna; kolumna ni o njuni zgodbi, ampak o zgodbah vseh njih.

Nekatere teh zgodb v nas upravičeno porajajo dvom v ZZZS in domačo zdravniško pamet – kar pa ne pomeni nujno, da so njihove odločitve napačne. Napačna je odločitev urednikov in novinarjev javnih občil, da tega temeljito ne raziščejo. Mnoge druge zgodbe pa bi morale prej kot na socialni čut zaigrati na šestega …

Včasih starši sploh ne zaprosijo za sredstva ZZZS, ampak se raje – kot da še vedno živimo v krivičnem srednjem veku – kar s prve zanesejo izključno na pomoč revnih sovaščanov (obenem pa skupaj z njimi vlačijo po zobeh zdravnike in vladarje, ker ničesar ne naredijo in skrbijo samo za lastne riti). Ob drugih prilikah pa dobijo odobrena sredstva za zdravljenje in kljub temu na vse mogoče načine prosjačijo za … Res, za kaj potrebuješ nekaj 10 ali nekaj 100 tisoč evrov, če ti država vse plača? Če imaš zdravstveno težavo, ki jo v tujini zdravijo bolje kot pri nas, in izpolniš kopico nadležnih papirjev, ZZZS praviloma krije stroške prevoza, prehrane in nastanitve.

Vrnimo se k zgodbi z začetka sestavka in izdelajmo račun:

1. seštevanec: najem stanovanja: 0,00 € (krije ZZZS);

2. seštevanec: nakup poceni avtomobila v ZDA: 2.500–4.000 € (vir), od česar je treba odšteti kasnejšo odprodajo, razen če ga nameravajo uvoziti v Slovenijo, da se bodo lahko dobri darovalci prostovoljnih prispevkov brezplačno prevažali z njim. Sicer pa to za izračun ni važno, kajti polna in polovična mesečna vozovnica za invalidom dostopen javni prevoz v Miamiju staneta 95 + 47,50 = 142,50 €;

3. seštevanec: kritje dodatnih zdravstvenih stroškov, ki niso vključeni v že odobreno zdravljenje – ???!!! (Novinar, ki si zasluži ta naziv, bi nedvomno preveril, kaj hudiča bi lahko šlo tako zelo narobe, a ni vključeno v osnovni paket. Je dotični poseg res najboljši na svetu, če je tako nepredvidljiv?);

4. seštevanec: prehrana: 0,00 € (krije ZZZS);

5. seštevanec: in ostalo najnujnejše – ???!!!.

Rezultat: 30.000 € ('nujno potreben' denar, ki ga nameravajo za to strokovno ekskurzijo izvleči iz naših žepov) – 142,50 € (1 mesec javnega prevoza v Miamiju za 1,5 osebe) = 29.857,50 (Za?).

Ker naši uradniški mlini meljejo celo večnost, lahko predvidevamo, da marsikateri upravičen strošek poplačajo naknadno. A za to težavo obstaja dobra stara preverjena in preizkušena storitev – bančno posojilo. Močno dvomim, da je težko najti banko, kjer bi ob predložitvi vseh potrebnih papirjev prosilce nagnali, naj denar za takšne traparije raje zbirajo na gasilskih veselicah kot v resni ustanovi, namenjeni posojanju denarja. A v tem primeru si potrebnega zneska bržkone ne bi bilo mogoče kar izmisliti in zaokrožiti na deset jurjev natančno …

Dodaten denar se lahko uporabi za dodatne fizioterapije – in v veliko primerih verjetno tudi se. Fizioterapij po zapletenih posegih ni nikoli preveč in prav nobenega dvoma ni, da jih ZZZS sila skopo odmerja. A redne in dolgotrajne terapije skopo odmerja vsem invalidom. Vsem bi dobro delo, če bi jih imeli več. Zakaj bi nekomu dali prednost samo zato, ker je glasen?

Do plačila stroškov sta seveda upravičena 'samo' otrok in spremljevalec. A pogosto gre zraven tudi zdrav bratec ali sestrica za družbo, včasih pa si počitnice v tujini na račun davkoplačevalcev kot kak brezčuten politik privoščijo kar vsi družinski člani.

Kdo je tu dober, kdo hudoben in kdo neumen?