Strast izvira iz grške besede pathos in označuje trpljenje in stradanje. Precej hudi in v današnjem času nepopularni besedi, ampak zakaj ravno takšna formulacija? Na prvi pogled strašljiva, a povsem logična. Pomislite, ko ste nekomu ali nečemu posvečeni z vsem srcem in dušo, ali niste takrat pripravljeni tudi na žrtev in stradanje? Resnični podvig je vedno povezan s trpljenjem. In na drugi strani, v kolikor vam ljubezen ni vrnjena ali se z nečim, kar ljubite ne morete ukvarjati potem enako čutite bolečino. Strast je torej izredno močno čutenje za nekom ali nečem.

Strast je v duhu našega potrošniško naravnanega časa povsem izlizana in posledično prezrta, čeprav gre za najpomembnejše človekovo čutenje. Kajti strast ne deluje zgolj v trenutku, ampak predstavlja trajno čutenje človekove duše v celoti. Strast nas torej nikoli ne zapušča, ampak ostaja z nami do konca naših dni. Temu v prid govori anekdota, ki mi jo je zaupala teta Slava, ki je zaposlena v domu za ostarele na Dunaju. Nekega jutra je s sodelavci prišla v službo in neke Jozefine ni bilo v postelji. Včeraj je prišla, pomislijo, mogoče je pobegnila. Vse preiščejo, prekontrolirajo vse izhode in Jozefino najdejo v drugem nadstropju –  v postelji pri nekem Francu. Ravno v akciji. “Kaj pa je bilo potem?” ste najbrž pomislili, jaz pa sem vprašal. Slava mi je rekla, da se je babica, sicer še zelo prožna ženička jezila, ker smo jo zmotili sredi dela. Strast torej nikoli ne umira.

Seksualna strast je tista vidna, toda ne edina. Višji nivo strasti predstavlja strast do ustvarjanja. Kajti vsak človek v svojem notranjem bitju nosi arhetip ustvarjalca, človek je Homo kreator. Odkar je sveta in veka nosi človek v sebi občutek za ustvarjanje, kar dokazujejo poslikave v Altamiri 12. tisoč let nazaj, gradnja piramid, jezov, hiš, umetniški podvigi, izumi, ipd.. Vsak izmed nas se rodi z željo, da bi v življenju nekaj ustvaril. Nekaj neponovljivega in samo njemu imanentnega, njemu svojstvenega. Nekaj kar definira vsakega človeka posebej.

In to je bistveni cilj vsakega izmed nas. Da prepoznamo strast v trenutku, ko delamo za naš lastni jaz nekaj pomembnega. Pri tem se ne ozirajmo na druge, kajti v očeh nekoga drugega je lahko najdeni zaklad povsem nepomemben. Naključni zunanji opazovalec morda ne čuti ničesar, toda ključno je, da mi ne moremo nehati uživati pri tem. Kako občutimo strast? Pospešeno dihamo, kri nam se začne pretakati po žilah, vznemirimo se, počutimo se prijetno, naraste adrenalin. Strast nas opominja, da smo živi. Torej poiščite kaj je to? Kdaj začutite strast? Ali ko rišete, se učite jezikov, ko pišete, kuhate, štrikate, oblikujete glino, masirate. Občutite strast, najdite vaš talent in izboljšali boste vse druge segmente vašega življenja. Našli boste pravega partnerja. Koristni boste družini in prijateljem. Ljubili boste sebe.

Strast je pomembna ker ima dvojni namen. Z njo se vse začne, torej pomaga nam najti talent. In pomaga nam vztrajati do cilja. Kajti, ko nas na začetku ne prepoznajo, ko ni prihodka, ko se trudimo in nam ne gre, nam strast pomaga, da grizemo naprej. Delamo to kar ljubimo. Za potrebe knjige “Od talenta do uspeha” sem se družil z uspešnimi ljudmi in takoj opazil živost v očeh in strast v vsaki njihovi izgovorjeni besedi. Recimo Ivo Boscarol ima 60 let pa deluje kot mladenič. Spi zgolj po nekaj ur in tudi takrat, ko se odpravi na masažo razmišlja o napredku. Ne razmišlja o tem, da bi se umiril, ali odšel v penzijo. Alen Kobilica je poln radosti in ljubezni kljub slepoti. Poiskal je druge cilje in uživa življenje. Peter Florjančič ne živi od stare slave in spominov, ampak strastno išče nove izume in s svojim timom še naprej ustvarja. In vsi uspešni so bili nekoč na začetku. Alen Kobilica se je v začetku vozil v Milano za zelo nizke honorarje preden je zablestel in postal eden najbolj iskanih manekenov. Uroš Perić je dolgo časa igral povsem zastonj, sedaj pa nastopa v tujini tudi pred 30 tisoč gledalcev. Peter Florjančič pa je kar nekajkrat bankrotiral in se vedno znova postavil na noge.

Strast je vselej prisotna ne glede na leta, in vselej jo lahko razživite, da bi odkrili svoj talent. Spomnite se Susan Boyle, oseminštiridesetletnice, ki se je skromna in nevpadljiva pojavila v televizijskem šovu in z neverjetnim pevskim talentom osvojila množice. Julia Child se je preselila v Francijo in brez kakršnegakoli znanja o kuhanju vzljubila francosko kuhinjo. Pri enainpetdesetih je izdala uspešnico o mojstrovinah francoske kuhinje, s čimer je postala sinonim za kulinarične mojstre in priljubljena televizijska osebnost. Kathryn Joosten se je najprej zaposlila kot medicinska sestra, po razpadli zakonski zvezi pa se je poskušala uveljaviti kot televizijska igralka. Čeprav so vsi menili, da je prestara za začetek igralske kariere, je vseeno vztrajala in uspela pri devetinpetdesetih. Laura Ingalls Wilder je svojo prvo knjigo Majhna hiša objavila pri štiriinšestdesetih. Knjiga je postala svetovna uspešnica, ki so ji sledile številne druge, ki se tiskajo še danes. Anna Mary Moses, znana kot Babica Moses, je po dolgem življenju na podeželju pri šestinsedemdesetih letih odkrila svoj talent. Kot pravi sama, je začela slikati, da ne bi posedala naokrog. V naslednjih petindvajsetih letih je slikala vsak dan in ustvarila več tisoč slik, ki so bile razstavljane po vsem svetu. Nikoli ni nič zamujeno, v kolikor se sami ne odločite drugače. Zatorej občutite strast in zaživite svoje talente.