Če bi ljudje tudi za pusta škljocali zrezke s prilogo in zobovja svojih prijateljev z bližnjo okolico, bi bilo to enako bedasto kot vsak dan. To je pač eden v nizu razlogov, zaradi katerih se bodo prihodnji rodovi sramovali svojih družabno omreženih prednikov. A z vnašanjem potrošniške revščine, površnosti in brezsmiselnosti v obliki pustnih šem v digitalno večnost ne delamo sramote le sebi, ampak sramotimo človeško vrsto in dajemo v njič njene civilizacijske dosežke.

Nekoč, pred davnimi časi, so se krinke jemale smrtno resno. Bile so del obredov, ko ti niso imeli samo oblike, ampak tudi vsebino. Nihče se jih ni udeležil samo zato, da bi bil zraven, ampak so v njem sodelovali, da bi imel učinek – nanje, na skupnost in na svet. Kdor si je nadel krinko, je postal nekdo drug. To ni bila igra – res je postal nekdo drug. Nadevanje in snemanje krink je bilo početje, primerljivo z današnjimi kirurškimi posegi. Zakrinkanec si med uporabo ni smel niti hotel privoščiti napak, kaj šele, da bi se nastopa lotil površno in brezbrižno.

Pust je bil takšen obred. Zakrinkanci so preganjali zimo. Takrat je bilo nekaj tednov zime več ali manj vprašanje življenja in smrti. Filipinskega fižola ni bilo na zalogi in ni ga bilo mogoče dostaviti. Ko je domačega zmanjkalo, je nastopila lakota. Kurenti in laufarji niso bili samo zapiti veseljaki, ki strašijo otroke in nadlegujejo ženske, ampak bitja s čarobnimi močmi, ki – če vse izvedejo, kot je treba – prikličejo pomlad, cvetenje, setev in hrano. V sodobnem jeziku: niso imeli samo pravic, ampak predvsem veliko odgovornost.

In kaj imamo danes od te dediščine? Muzejske črepinje, o katerih večina ne ve ničesar in je tudi ne zanima. Zimo smo predniki in mi tako uspešno preganjali, da jo bo kmalu treba zaščititi kot kakšno ogroženo živalsko vrsto (kar imamo zdaj kak teden, je nekoč trajalo tri mesece). Mogoče je čas, da uvedemo zakrinkance s sombreri, ki bi preganjali poletje, vročino in sušo (kar smo imeli nekoč kak teden, zdaj traja tri mesece) … Hrane je na ostajanje pozimi in poleti. Prav bi nam prišli zakrinkanci z mišicami namesto špeha, ki bi preganjali obrate s hitro hrano ter obredno uničevali sladke pijače in prigrizke …

Od davnih obredov so ostali predvsem z materino šminko narisani živalski brki, plastična ušesa in površno sešite rjuhe, ki služijo kot oblačila. Otroci nimajo pojma, čemu to služi. Pogosto ne vedo, koga ali kaj predstavljajo. Mnogi niso našemljeni v to, kar so si želeli, niti tako, kot so si želeli. Nekateri si sploh niso želeli. V te čudne cape so jih vtaknili starši, in zdaj pač hodijo v njih, veseli, da bodo videli prijatelje in jedli krofe. Še najbolj hudi zakrinkanci so obuti v vsakdanje čevlje, imajo majico, gate in nogavice ter obvezen mobitel. In kar je najhuje – vedejo se kot oni sami.

So to kakšne šeme? Je to pust? Ima to kakšen smisel? Pokazati svetu, da imaš dovolj denarja za kupovanje neumnosti? Dokazati, da te kapitalizem ni čisto dotolkel in si vendarle še 'na hece'? Ali pomagati algoritmom, da o nas izvedo še več, kot že tako vedo?

Pokaži mi svoj pustni Instagram in povem ti, kdo si! … Če si sploh kdo, če nisi kar kaj …