Vsak Slovenec bo vsaj malo čutil na svojem vratu kolajno, ki jo bo prejel Jakov Fak. Take in podobne vzhičene stavke lahko poslušamo, odkar je sicer ne povsem čistokrvni slovenski športnik osvojil srebrno odličje na olimpijskih igrah. Še nedavno tega so ga nekateri polivali z gnojnico prav zaradi dejstva, da mu teče po žilah hrvaška kri, danes je slovenski športni komentator suvereno prepričan, da bo VSAK Slovenec čutil del tega, kar čuti tekmovalec. A tudi pričakovano vzhičenost lahko nekoliko prizemljimo že na začetku in se vprašamo, ali bo to čutil zgolj vsak čistokrvni Slovenec ali pa bodo čutili vsi, ki jim v potnem listu piše, da so Slovenci. Lahko bi kajpak tudi cepili dlako, kajti čisto mogoče je, da je nekaterim Slovencem povsem vseeno za olimpijske igre, denar, ki se tam obrača, medalje in vse drugo, toda zares pomembno je nekaj drugega.

Zlahka vidimo, kako preprosto je v resnici vse skupaj: ko si posameznik prigara športni uspeh, je ta nenadoma kot po čarovniji uspeh vseh; ko se spravljajo nanj in ga kritizirajo, je sam s seboj in morda še s kakim prijateljem, ki mu stoji ob strani, kot si prijatelji stojijo ob strani že sicer. Podobno je na drugih področjih življenja Slovencev in Slovenk. Ko doktor znanosti doživi mednarodno priznanje, komaj kdo ve, da se je to sploh zgodilo. Knjig svetovnega pomena, pod katerimi so podpisani Slovenci, ne bere skoraj nihče, ker se danes pač ne bere in ker celo predsednik republike ob priložnosti reče, da podobe povedo več kot besede. Vrhunski umetniški dosežki so lahko predmet mnenj in kritik čisto vsakega, ki si vzame pet minut, všečnost ali nevšečnost je pogosto merilo za presojanje, kaj je zares vredno in kaj ni.   

Vzvod za izbruh nacionalnih čustev ob športnih dosežkih posameznikov, ki zagotovo niso dosežki celotnega naroda, pa naj si komentatorji ob tem mislijo, kar hočejo, je del vraževerja, nacionalna čustva so umetno in zainteresirano ustvarjena, ker se nekaterim zdi, da so potrebna, zatrjevanje, da je vsak Slovenec udeležen v slavju enega samega športnika, pa je prvina že uveljavljenega modela za priganjanje ljudi, naj si dajo duška in naj dihajo kot en narod, pri tem pa naj se ne sprašujejo, zakaj je to sploh smiselno.

Na neki drugi ravni se vse skupaj zgolj podvoji, obenem pa se še okrepi in zaostri. Pjongčang je te dni kraj, kjer se nebesa za nekatere srečujejo s peklom številnih drugih, le da se o tem ne govori. Na vsakega zmagovalca namreč pride na stotine drugih, za katere ne ve nihče, utrujenih in zgaranih gladiatorjev, ki se pač niso prebili na vrh, svoje gorje pa zaupajo zgolj kakemu prijatelju ali analitiku, ko je trpljenja preprosto preveliko. Zdi se, da se je treba do konca iger pretvarjati, potem pa bo šlo vse po starem naprej. Prav tako se zdi, da ni treba razmišljati, kam bo šlo, saj bodo zopet na vrsti zagovorniki prepričanja, da nam gre v kapitalizmu tako ali tako dobro, ker vse raste, pa naj bo to res ali ne. Olimpijske igre so v taki perspektivi vrhunec, ki ga vsakič opisujejo z enakimi presežniki, s katerimi skušajo oplemeniti vsakdanji žargon, da iz dneva v dan nekam napredujemo, pa čeprav olimpijski objekti po koncu iger praviloma samevajo ali pa prinašajo izgubo, ker jih je treba vzdrževati; na teh igrah bodo nekatere objekte sicer razstavili, toda bilanca bo še slabša: najprej zgradijo objekt za sto milijonov, ga trikrat ali štirikrat uporabijo, potem pa razstavijo, kar pomeni, da si večjega razmetavanja denarja skoraj ne moremo predstavljati.

Torej se ni treba ubadati z nadležnimi vprašanji, kaj dela na olimpijskih igrah, ki sicer slavijo mir, mednarodno sodelovanje in solidarnost, totalitarna država, kakršna je Severna Koreja. Nevprašljivo je tudi, zakaj je treba odšteti za igre 13 milijard dolarjev, čeprav bi z zdravim razumom lahko naredili tudi bistveno cenejše. Zopet naj bi bilo jasno, da tako pač je, medtem ko se za delavce enako zdi, da morajo shajati s tem, kar imajo, in da je enoodstotno povečanje plač vse, na kar lahko po dolgem času zategovanja pasu računajo.

Medijsko ustvarjanje fiktivnih nebes na Zemlji se tako srečuje z realnim in čisto nič izmišljenim peklom velikanskih množic delavcev. Rast BDP-ja je prav tako ovita v problematične razlage, kot je sporno poudarjanje miru in sprave med narodi za časa iger. Vselej znova namreč zainteresirano pozabijo povedati, da BDP morda res raste, zato pa ne raste inovativnost večine ljudi in se nikamor ne premakne participacija delavcev pri delitvi tega, kar sami ustvarijo, medtem ko bodo že dan po igrah rakete z atomskim orožjem vnovič sestavni del običajnega političnega obmetavanja med predsedniki.

Dolga depresija še vedno traja, toda spomin teh, ki naj bi bili pozorni nanjo, je luknjičav, zlasti pa je kratkega veka. Traja zaradi nizkih vlaganj in zaradi nizke rasti produktivnosti, toda veliko laže je pokazati s prstom na delavce in reči, da pač premalo delajo in da so premalo učinkoviti. Lastniki kapitala se sončijo in uživajo v olimpijskih igrah, navijajo za svoje in se radostijo uspehov, ki se vselej ocenjujejo tudi po količini zelencev. Dobičkonosnost v produktivnem sektorju sicer pada, saj so vlaganja vse manj dobičkonosna, zato se obnašajo razumno: vlagajo v neproduktivni finančni sektor. Sum, da nekaj ni v redu, naj kajpak zopet pade na delavce, saj jih je v neskončnost mogoče priganjati k delu in obenem obtoževati, da vselej delajo premalo. To tudi zares delajo, vendar zaradi tega profitabilnost ne raste, jutri pa ne bo čisto nič bolje.

Ne raste, ker objektivno ne more rasti, a to objektivnost zlahka spregledajo, če zanjo sploh vedo. Sprenevedanje nas tako pripelje na začetek in k ugotovitvi, da je še dobro, da imamo na voljo dobra dva tedna olimpijskih iger, nacionalnih čustev in priložnosti za zmerjanje, če vse vendarle ne bi šlo, kot pričakujemo.

Vem, da je povsem nepomembno, a bom vseeno zapisal: sem Slovenec, toda od slovenskih športnikov ne pričakujem čisto ničesar. Zakaj ne? Ker so pričakovanja njihova stvar. Jaz z njihovimi uspehi ali neuspehi nimam absolutno ničesar skupnega, zato niti malo ne čutim teže medalje Jakova Faka na svojem vratu. Medalja je njegova, jaz mu jo privoščim, ker je garal zanjo in si jo zasluži, to pa je tudi vse.