Vse pogosteje se tudi v glavnih medijih pojavljajo novice o univerzalnem temeljnem dohodku (UTD), o njem zdaj razmišljajo celo v velikih korporacijah in državah, ne več samo v civilni družbi. Vendar moramo v zvezi z UTD opozoriti na nekaj pomembnih stvari: na nevarnost, da postane ekskluziven in se uveljavi le v “potrošniških” družbah ter, da še poveča potrošništvo, kar vodi v dodatno uničevanje okolja.

Ne-univerzalni temeljni dohodek

O univerzalnem temeljnem dohodku zaenkrat lahko govorimo samo kot o ideji, kajti beseda univerzalen “se nanaša na celoto, splošnost, ne na posamezno, posebno” (SSKJ). Prej bi lahko govorili o ekskluzivnem temeljnem dohodku, saj ga uvajajo predvsem bogatejše države, pa še to le v delu populacije.

Uvajanje UTD na Finskem je sicer čisto dobra stvar, a zares bi ga potrebovali v najrevnejših državah sveta, kjer ne gre za vprašanje “kupiti vsa potrošniška čudesa ali ne”, temveč gre za vprašanje preživetja. Če bi Finci (Finci poskusno uvajajo univerzalni temeljni dohodek) UTD (2000 ljudem 560 € mesečno) uvedli v eni od revnih držav, bi bil to prvi pravi korak k zares pravični globalni družbi, ki bi temeljila na delitvi dobrin. Pa še več ljudi bi dosegli, saj bi bil lahko mesečni dohodek tudi bistveno nižji.

Reševanje potrošniške družbe

Drugi problem, ki pa se nanaša tudi na prvega, je nevarnost, da bodo UTD uvajale predvsem bogatejše države z razlogom, da bi ohranile visoko potrošnjo in s tem visoke dobičke korporacij. Zaradi digitalizacije, robotizacije in avtomatizacije je delovnih mest vse manj, podjetja odpuščajo delavce in s tem se zmanjšuje splošna kupna moč. Z UTD bi bili pripadniki revnega in srednjega sloja, ki vse bolj tonejo v revščino, v bogatejših državah deležni dohodka, ki bi jim omogočal nadaljevanje “potrošniške blaginje”, ki ima resne posledice za okolje.

Uvajanje UTD brez resnih ekonomskih reform - v smeri bolj pravične in enakopravne družbe - bi lahko “za večno” zacementiralo družbene razrede. Bogati bodo ostali bogati, ostali pa bodo deležni predvsem “kruha in iger”. Prav tako pa bo nadaljevanje gospodarske rasti in potrošništva še bolj povečalo pritiske na okolje. V resnici potrebujemo nove ekonomske modele in odnose, ki bodo temeljili na pravičnejši porazdelitvi globalnih dobrin ter na ne-potrošniških in ne-denarnih oblikah dostopa do teh dobrin, kot so delitev, souporaba, izmenjava, kroženje itd., ki so okoljsko vzdržnejši.

Univerzalni dostop do temeljnih dobrin

Če bi vsi ljudje na planetu (7,4 milijarde) ta hip dobili (dodatnih) 560 € mesečno, kolikor bodo dobivali Finci, bi to pomenilo skupaj 4.200 milijard oziroma 4,2 bilijona €. Če to pomnožimo s številom mesecev v letu, dobimo 49 bilijonov €. Po podatkih Svetovne banke je bila leta 2015 skupna potrošnja vseh gospodinjstev “le” 42,6 bilijona $ oziroma 40 bilijonov €. Ker UTD pomeni dodaten dohodek vseh ljudi oziroma gospodinjstev, bi lahko z drastično povečano potrošnjo, če bi se vanjo “pretvoril” samo del UTD, v samo nekaj mesecih planet Zemljo povsem izčrpali in uničili. 

Čeprav smo naredili zgolj teoretični izračun, pa nam te številke povedo, da resnično univerzalen in pravičen (za vse enak) UTD ni mogoč, ne da bi uničili že tako preobremenjeno planetarno okolje. Tisto, kar zares potrebujemo, je univerzalni dostop do temeljnih oziroma ključnih dobrin za vse ljudi. Vsak človek na Zemlji mora imeti zagotovljen univerzalen dostop do dobrin, ki mu omogočajo preživetje oziroma blaginjo - dostop do hrane, neoporečne vode, stanovanja, oblačil, zdravstvenega in socialnega varstva ter izobraževanja.

Če bi ljudje prejemali enak temeljni dohodek v denarju, to še ne pomeni, da bi imeli tudi enak dostop do dobrin (vključno s storitvami), kajti 100 €, na primer, v različnih koncih sveta pomeni zelo različno količino dobrin, medtem ko zagotovljen dostop do izobraževanja, zdravstvenega varstva in osnovnih živil povsod pomeni enako. Kilogram kruha ima za človeka enako vrednost po vsem svetu, prav tako tudi prost dostop do zdravnika.

Nehati moramo razmišljati samo “v luči” denarja, potrošnje in gospodarske rasti; začeti moramo razmišljati in delovati v okviru pravične in okoljsko sprejemljive porazdelitve globalnih dobrin. Sicer bodo denar, potrošnja in trgi Zemljo uničili. Pravičnejša delitev ključnih dobrin, ki bi slehernemu Zemljanu omogočila (univerzalen) dostop do teh dobrin, je prava rešitev ekonomskih, okoljskih in družbenih problemov. Dobrin je na svetu dovolj, le izjemno nepravično so porazdeljene; ne potrebujemo jih še več in več in več.

Ekonomija delitve ne pomeni, da bodo trgi in denar povsem izginili. Še vedno bodo igrali svojo vlogo, vendar ne več ključne vloge, ko gre za dobrine, od katerih je odvisno preživetje ljudi. 

Zgolj v UTD iskati rešitve za ekonomske in družbene probleme sveta je vsaj neodgovorno, če že ne zavajajoče. Če država na svojem ozemlju uvede UTD za prav vse svoje državljane, to ni univerzalni temeljni dohodek. Ta je mogoč samo na globalni ravni, za prav vse Zemljane. A če bi vsi ljudje dobili toliko, kot so pripravljene svojim državljanom dati bogate države, bomo Zemljo zagotovo uničili. Uvedba UTD ni čarobna palica, ki bo rešila svet.

Univerzalen dostop do temeljnih dobrin s pomočjo medsebojne delitve dobrin je zato primernejši način reševanja perečih ekonomskih, družbenih in okoljskih problemov sveta.