Vsake toliko se pojavi knjiga, ki ti odpre oči za nekaj, kar si že ves čas vedel, a ti ni prišlo v zavest. Takšna knjiga je npr. Pravljica o Kristusu Luigija Casciolija, ki do podrobnosti razdela preprosto in vsem vidno dejstvo, da za obstoj Jezusa Kristusa ter večine drugih likov in dogodkov iz Biblije ni nobenih zgodovinskih in izkopaninskih dokazov – da gre torej za bajke, primerljive z Odisejo in 1001 nočjo. Takšna knjiga je tudi Drama je biti otrok Alice Miller, ki pove, da za žrtve družinskega nasilja ključ do duševnega miru ni odpuščanje, ampak temeljito izživetje vseh čustev, ki so jih kot žrtve občutile – tudi sovraštva. Takšnih knjig se je skozi zgodovino pismenosti nabralo kar nekaj, a za zahodno civilizacijo ta hip najbrž nobena ni tako ključna kot Je res ali ste videli na televiziji Jorisa Luyendijka. V njej nam ta nizozemski poročevalec z Bližnjega Vzhoda odpre oči za postopke, skozi katere gre resnica, da postane novica.

Javna občila so četrta veja oblasti. Tudi obnašajo se kot oblast. Novinarji so naduti. Mislijo, da vedo bolje kot drugi. Dosti govorijo in malo povejo. Iščejo, kar so se že vnaprej odločili, da bodo dosegli. Po potrebi lažejo, prodajajo meglo in preskočijo, kar jim ne ustreza. Obračajo se po vetru. Dajejo vtis, da delajo za ljudi, v resnici pa so lutke v rokah bogatašev (lastnikov in od njih nastavljenih urednikov). Ljudem vdirajo v denarnico (RTV prispevek) in spalnico (Ekskluzivno: po nesreči razgaljena zadnjica miss Suhe Krajine). V imenu dobrodelnosti (obveščenost) uničujejo življenja (19-letno B. K. iz Spodnjega Rovtka so policisti rešili iz rok posiljevalca, ki jo je imel zvezano v stanovanju in ji je tri dni izmenično vtikal spolni ud v vse tri odprtine ter ji ugašal cigarete na prsnih bradavicah). Vidijo najdlje do naslednje izdaje. Širšo sliko imajo, a jo namenoma prezirajo. Ne zanimajo jih vzroki za stanje stvari. Ne zanimajo jih posledice, ki jih povzročajo s svojimi prispevki. Važno jim je le število ljudi, ki 'volijo' njihovo občilo in 'so izvolili' njihov prispevek.

Vse to vemo, a gre mimo nas, kot da smo bedaki. Beremo, poslušamo in govorimo o beguncih, ne da bi se seznanjali z njihovimi izkušnjami in izkušnjami tistih, ki delajo z njimi. Beremo, poslušamo in govorimo o vojnah kot o vremenskih ujmah, ki se pač pojavijo zdaj tu zdaj tam in se jih da povsod reševati po enakem kopitu (ki je po možnosti plod zgolj naše domišljije), ne da bi se seznanili z ljudmi, ki so v vojni ali so ravnokar prišli iz nje. Beremo in govorimo o globalnem segrevanju, onesnaževanju, izčrpavanju virov, izumiranju živali in rastlin in o prenaseljenosti kot o dogodkih iz knjige pravljic, ki se nas tičejo le toliko, kolikor si to dovolimo. Za vse te težave poznamo eno in isto sveto trojico rešitev: tehnološki razvoj, gospodarsko rast in zmanjšanje neenakosti.

… Kot da so to reči, ki se dopolnjujejo in vzpodbujajo … Kot da nista prvi dve naštetih težav povzročili, tretja pa od zadnjih uspešnih in krvavih komunističnih prevratov ne obstaja več … Kot da so to reči, ki si jih zares iskreno želimo …

Virov za vsaj majhno razsvetljenje naših butastih glav je na voljo več kot dovolj. A zakaj imamo raje teorije zarot kot resnico? Oboje je približno enako zapleteno … Zakaj imamo raje zgodbe o slavnih kot resnico? Oboje je približno enako razburljivo … Zakaj imamo raje resničnostne kot dokumentarne oddaje? Oboje je približno enako kratkočasno …

Sicer pa od živalske vrste, katere skoraj vsi pripadniki verjamejo v resničnost bajk (kot je kreacionizem) in bajeslovnih likov (kot je Kristus) ter v brezpogojno spoštovanje staršev kot enega od temeljev dobre družbe, hvala bogu ni pričakovati drugega kot izumrtje …