Današnji človek je nenehno v nekem pričakovanju. Čaka na vikend. Čaka na počitnice. Na veseli december in 1. maj. V vmesnem, torej največjem delu časa pa v glavnem trpi, sanjari in igra. Trpi zaradi številnih obveznosti, katerih večino si je sam nakopal na glavo. Čeprav si vztrajno dopoveduje in po določenem času temu prične tudi verjeti, da so mu vse naprtili drugi. Kriv je šef, sosed, partner, otroci, politika, država. Krivi so vsi, razen mene. Sanjari iz povsem preprostega razloga - da ne bi ponorel vsled takšnega robotiziranega načina življenja. Sanjari o potovanjih, hiši z bazenom in brezdelju. Sanjari o zadetku na loteriji, ki ga bo čudežno rešil iz dolgočasnega in nasitnega vsakdana.  In nenazadnje igra, da je vse v najlepšem redu. V službi osladno igra najbolj poslušnega zaposlenega, dokler se povsem ne poistoveti s svojo masko in postane ogabno priliznjen. Doma igra pametnjakoviča, ki se v vse razume, čeprav nikoli nič ne naredi prav. Svojim prijateljem in otrokom pridiga eno medtem, ko živi povsem nekaj drugega. Hlini pogum, v resnici pa ga je na smrt strah.

In že je pred posameznikom nagrada – napočil je čas za dolgo pričakovani dopust. Želi si dati duška in ne razmišljati o ničemer življenjsko pomembnem. Kako drugače, saj je preutrujen od igranja vseh vlog na katerih bi mu zavidali tudi najboljši filmski igralci. Pokojni igralec Bata Živojinović je nekoč izjavil, da je vsak človek rojen igralec. Glede na to, da se je Bata v svoji dolgi igralski karieri za potrebe študiranja vlog nenehno potapljal v duše ljudi je jasno, da je njegova misel povsem resnična. Toda igralec se za resnico ne zmeni. Zanj resnica ne obstaja. Kot bi mignil je dolgo pričakovanih dni odrešitve konec in že je nazaj mukotrpno življenje, v katerem zmagujejo najboljši. Tako že mora biti, saj so nas tako učili od majhnih nog. Kako drugače, ko tako trdijo tudi intelektualci kot je Darwin, Thomas Hobbes in številni drugi realisti-teoretiki, ki so vgrajeni v temelje današnjega sistema-matrice. Njihove sledi in sence ne vidimo, a je njihova miselna logika delovanja vseprisotna.

Kako torej prekiniti brezciljnost? Ali sploh obstaja rešitev za ujetega posameznika na ladji norcev? Bi se jaz sploh trudil s pisanjem teh vrstic, če ne bi obstajala rešitev. Seveda obstaja, toda, da bi jo uzrli je potrebno sneti maske in odstraniti laži, ki zastirajo pogled. Rešitev se namreč od začetka sveta vselej nahaja v resnici. Njej so služili in jo zasledovali vsi velikani človeštva; Nikola Tesla, Leonardo da Vinci, Fjodor Dostojevski, William Blake idr.. Glede na to, da je beseda »resnica« izginila iz javnega življenja in je zato nikjer več ne slišimo, dajmo malo osvežiti kaj sploh pomeni. Resnica je opis dejanskega stanja. Ujemanje med mislijo in stvarnim stanjem. Resnica omogoča, da nazorno sprevidimo katere so naše najboljše sposobnosti. S pomočjo nje lahko ugotovimo ali v stvarnem svetu živimo in delujemo v skladu z našimi talenti? Ali svoje darove uporabljamo v dobro sebe in skupnosti? Resnica pomeni prepoznavo starih obrazcev delovanja in možnost za uvedbo novih. Prijetnejših, pristnejših in bolj plodnih. Resnica je predpogoj za svobodo. Spregovoriti jezik resnice pomeni imeti rad sebe.

Nasprotno laž pomeni, da se nimamo radi. In če ne ljubimo sebe, nismo sposobni ljubiti drugih; v prvi vrsti svojih bližnjih in potem vseh drugih. Laž nas oddaljuje od nas samih in našega izvornega smisla, h kateremu po naravi teži vsak izmed nas. Dolgoročno tako delovanje vodi v omrtvičenost duha in nepripravljenost za spremembe.

Zatorej se opogumite odvreči laž in poiščite resnične sebe, brez razmišljanja o odzivih in pričakovanjih ljudi iz vaše okolice. Prepoznajte svoje najboljše sposobnosti in razmislite o tem zakaj ste se rodili v ta svet. O čem ste sanjali ko ste bili še otrok? Kakšen je cilj vašega življenja? Kako vam lahko vaši talenti pomagajo pri doseganju teh ciljev? Zaupajte vase in vaše življenje bo tako postalo povsem drugačno. Lepše, bogatejše in pravičnejše. In samo vi odločate o tem.