Razkorak bije v oči, je velik in nadvse pomenljiv: medtem ko eni praznujejo vsakoletni dan kulture, se drugi čudijo, o čem govorijo, ko se pritožujejo čez svoj mizerni družbeni položaj. Ne morejo jih razumeti, ker so prepričani, da vse raste in da bo plima dvignila vse čolne, torej tudi njihovega. Čudijo se, ker živijo v vzporednem vesolju, v neoliberalni kulturi, v kateri drugače zaznavajo svet in ga tudi drugače razlagajo. Niso dovzetni za razsvetljenstvo, saj verjamejo, da so ves čas že razsvetljeni. Z vsemi štirimi so za neoliberalno kulturo, torej so tudi za kulturo. Tako kot je Kitajska demokratična država, ker ima besedico demokratična že v imenu; o njeni demokratičnosti torej sploh ne moremo dvomiti, saj je zagotovljena že z rabo besede. Podobno je vsakdanje življenje ljudi odvisno od plime, ki zagotovo pride, obenem pa je čez in čez prepredeno z neoliberalno kulturo, ki se globalno širi, zato bi se lahko čudili tudi sami. A se ne. Medtem ko razglašajo delavce v javni upravi za čudake, ker hočejo višje plače in želijo, da plima res dvigne vse barke, se kulturniki utapljajo v morju denarja, ki nastaja in se kopiči v rokah elit, saj celo Evropa razglaša, da je gospodarska rast v Sloveniji na meji čudežne. Rast je velika, denarja je dovolj, plime je, kolikor hočete, pravijo, le delavci v javni upravi in kulturniki bi se morali končno navaditi, da ne živimo več kulture, ker živimo neoliberalno kulturo. Razloček je, kot rečeno, velik, pomenljiv in bije v oči.

O vsakdanjem življenju navadno ne razmišljamo, saj po definiciji teče samo od sebe in smo nanj navajeni; pomorske metafore so uporabne v vsakem primeru in vsak otrok ve, da plima vedno znova nastopi. Če je vsakdanje življenje naddoločeno z neoliberalno kulturo, o njej takisto ne razmišljamo, saj se nanjo sproti navajamo. O njej se ne sprašujemo, saj je dovolj, da jo živimo. Ne razmišljamo, ker zadošča, da smo aktivni. Na številne zadeve smo tako zgolj navajeni, pravijo pa tudi, da navajenost povsem zadošča.

Kaj je torej narobe s temi, ki se očitno nočejo ali ne morejo navaditi nanjo?

V resnici je nekaj narobe, kajti že bežen pogled na definicijo neoliberalizma nam pove vse. Neoliberalno upravljanje, piše v izvrstni knjigi z naslovom Neoliberal Culture: Living with American Neoliberalism Patricia Ventura, predstavlja in pojasnjuje blagostanje ljudi kot nekaj, kar je neposredno in intimno povezano ne le s plimo, temveč zlasti s sposobnostmi vsakega posameznika, da sprejme kot vodilno vrednoto svojega življenja tržne principe in da prepozna samega sebe kot produkt, izdelek, ki ga je mogoče oblikovati, preoblikovati, prodajati, optimizirati in zamenjevati.

Kdor tega principa ne sprejme, je preprosto zastarel, je odveč, je že zadaj, je pogrešljiv, je izključen, ker se je izključil sam, in je obsojen na počasen propad oziroma odhod na smetišče zgodovine. Michel Foucault je zato že davno tega zapisal, da je neoliberalna kultura struktura, ki od nas terja, nas spodbuja in priganja, da vpeljemo trg, njegove tehnologije, načine delovanja in razmišljanja v čisto vse pore vsakdanjega življenja, da razumemo sebe kot središče lastnega sveta, ki je v celoti odgovorno za naš uspeh v življenju, za neuspehe, ki jih mislimo izključno tako, kot mislijo uspehe in neuspehe na trgu ekonomisti in borzni posredniki, v bankah pa bankirji. 

Foucault je bil jasen, da bolj jasen ne bi mogel biti: posameznik naj postane podjetnik samega sebe, nauči naj se upravljati s seboj kot kapitalom in odgovarjati za vse, kar počne. O tem je pisal pred tremi desetletji in več, ko je preučeval biopolitike. Danes so njegove besede resničnejše, kot so bile takrat, kajti neoliberalna kultura se je že zdavnaj sama od sebe zavlekla v vse pore vsakdanjega življenja, zato je tudi vse več ljudi spontano prepričanih, da jim je preprosto usojena. Navzoča je povsod, zato se zdi, da je kakor zrak, ki ga dihajo.  

V neoliberalni kulturi so ljudje gnani in upravljani, saj se plimi ni mogoče upreti, zrak pa je prav tako treba dihati. Prepričujejo jih, da so gnani in upravljani sami, da se ženejo sami in da se upravljajo sami, ker se je upravljati preprosto treba. Taka je pravzaprav želja, ki naj prekrije objektivno dejstvo, da se vse skupaj dogaja znotraj stroja, mašine, ki dejansko poganja sebe in ljudi; ker se plimi ni mogoče upreti, se ji kot razumna bitja niti ne upirajo. Omogoča kopičenje denarja in premoženja, obenem pa sproti ustvarja še iluzije, zaradi katerih ljudje tega preprostega dejstva ne jemljejo preveč zares.

Spontana zavest prav tako prepričuje ljudi, da uporabljajo svojo avtonomijo ali samostojnost, da so torej samostojni in neodvisni. Res so, le da zgodbe nikoli ne povedo do konca: taki so natanko na načine, prek katerih se prilegajo tržnim zakonitostim. Vse je predvideno že vnaprej, zato je razpravljanje o svobodni volji ljudi zgolj izgubljanje sicer izjemno dragocenega časa, pa vendar je v užitek razpredati o samostojnosti, neodvisnosti in samozavesti nekaterih ljudi, o njihovi ustvarjalnosti in pogumnih držah, zaradi katerih so za vse druge ljudi kakor svetilnik.

Ljudje so torej svobodni, samostojni in neodvisni, da živijo na poseben način, da sprejmejo, kar morajo. Morajo tako živeti, čez čas pa postanejo celo prepričani, da tako tudi želijo živeti, da je taka njihova svobodna naravna želja. Verjamejo, da so vse našteto, poleg tega pa so še odgovorni za svoja življenja. Večje družbene strukture jih ne smejo zanimati, saj bi sicer prepoznali resnico svojih življenj, ki je: pripeljite tržne zakonitosti v samo intimnost vsakdanjega življenja slehernika in bodite zadovoljni, ko vam to uspe. Ne sprašujte se in ne razmišljajte preveč, kajti od vsega tega se lahko človeku tudi zmeša in se mu skisajo možgani. Namesto kritične družbene analize raje sprejmite naravoslovne metafore o zraku, plimi, morskih tokovih ter inženirske o barkah in svetilnikih.

Zakonitosti tržne ekonomije so racionalne, nadaljujejo, kar pomeni, da so razumne, zato jih velja brez odlašanja sprejeti kot svoje. Tudi ljudje so taki, razumni torej, zato sprejemajo, kar je razumnega, David Harvey pa kljub temu napiše knjigo o norosti ekonomske racionalnosti (Marx, Capital and the Madness of Economic Reason).

Res je nora, le da morajo ljudje sproti graditi zaznavanje in razlaganje sveta, ki temu povsem nasprotujeta. Norosti tako nenadoma ni nikjer, ljudje, ki so prepričani, da vendarle obstaja, pa so razglašeni za čudake, če ne za bedake.

Toda ljudje vseeno tudi razmišljajo, ker imajo možgane. In razumejo, da so koordinate neoliberalne kulture problematične skoz in skoz. In katere so?

Prvič. Dom je, kjer je trg. Drugič. Družba ne obstaja. Tretjič. Najbolj priljubljena neoliberalna oblika subjektivnosti ljudi je – potrošnišvo. Četrtič. Vsak posameznik je dolžan delati na sebi in izdelovati sebe – biopolitika. Petič. Svetu vladajo korporacije, katerih cilj je en sam: skrb za ljudi. Šestič. Tržne zakonitosti so same po sebi etične. Sedmič. Vse mora nenehno rasti.

Kaj preostane ljudem? Zgolj to, da se vkrcajo na barko in se prepustijo toku.