Ko predstavniki delodajalcev iz sektorja, ki se prikladno poda javnemu sektorju, te dni vnovič gromoglasno sporočajo javnosti, da slednji ni dovolj učinkovit, da je delavcev, ki delajo v njem, preveč, da so breme, težko vsaj pol milijarde evrov letno, da bi jih bilo treba veliko mahoma odpustiti, se bržčas niti ne zavedajo, kako stereotipen, žaljiv in diskriminatoren besednjak uporabljajo, kako izrazito nestrpni so in kako vulgarno se naslavljajo na javnost, na delavke in delavce, ki jih s svojim govorjenjem zagotovo skušajo v nekaj prepričati, saj bi sicer molčali kot grob. Pojdimo lepo po vrsti.

Najprej bi lahko povsem enak besednjak naperili proti njim samim. Težko me bo namreč kdo prepričal, da so med delodajalci, direktorji, menedžerji, bankirji, člani nadzornih svetov in drugimi iz tega sektorja sami super učinkoviti ljudje, dobri vodje, predani delavci in skrbni načrtovalci bodočih praks, ustvarjalni in visoko inteligentni ljudje, ki so povrhu še empatični in čuteči, solidarni s sodelavci in spoštljivi do njihovega dela. Torej bi se lahko šli podajanje žogice: jaz očitam vam, da ste premalo učinkoviti, vi pa meni, nato jaz zopet vam … Logika je nadjazovska in kot taka sadistična, kajpak.

S takimi posplošenimi izjavami je namreč vselej mogoče zadeti kaj objektivnega, tako kot je mogoče zadeti ptico v zraku, če dovolj dolgo na slepo streljaš tja gor. Če pa povprašaš iracionalni nadjaz, so ljudje tako ali tako vselej premalo učinkoviti, vselej preveč leni in vedno premalo delajo.

Na slepo pa ni tale podatek, ki ga navaja Michael Roberts v blogu Stock market crash: 1987, 2007 or 1937, ki ga je priobčil 6. februarja letos: globalno vzeto, podjetja in korporacije še nikoli nivo bili tako zadolženi, kot so danes, saj je od leta 2011 do 2017 globalni nefinančni korporativni dolg narasel za 15 odstotnih točk na 96 % BDP-ja. Naslednjo krizo kapitalizma bo zato najverjetneje povzročil krč v tem sektorju, saj številna podjetja ne bodo zmogla odplačevati teh gigantskih dolgov.  

Zmerjanje javnega sektorja, češ da je neučinkovit, dobi ob tem podatku novo bizarno razsežnost, o kateri ne govorijo, ker so dolgovi preveč strašljivi. Podobno včasih jezikajo otroci, ko so v stiski: jaz te ne maram in bom skregan s teboj do smrti; nikoli več ti ne posodim igračke. Ne maram te seveda zato, ker sem egocentričen, nezrel in nemočen.

Zreli ljudje se pogovarjajo bistveno drugače. Jezikovni rasizem jim ni blizu, politike slepega izključevanja ljudi, ki jim niso všeč, takisto ne. Zavedajo se pomena simbolnega in simboličnega nasilja, blatenja in žaljenja ljudi, prav tako se zavedajo pomena kozmopolitizma, egalitarnosti in solidarnosti.  

Zavedajo pa se predvsem pomena jezika in njegovih rab. Dobro vedo, da je zelo pomembno, katere besede uporabljajo in katerih ne. Zlasti pa jim je jasno, da je treba včasih besednjak spremeniti, da besed ne morejo več uporabljati, kot so jih včasih, ker ustvarjajo nove pomene.

Delavci v javnem sektorju zato danes niso kar počez neučinkoviti, leni, zarukani in pohlepni. Njihovo učinkovitost je treba najprej izmeriti. Za tako merjenje uporabljamo natančne instrumente. Šele s tako pridobljenimi dejstvi je mogoče zatrjevati to ali ono. Najprej pa moramo seveda postaviti dobre hipoteze, ki jih želimo preveriti. Vse to je zelo preprosto za razumevanje; o tem se lahko poučimo pri znanosti.

Prav tako je preprosto razumeti dejstvo, da v teh krajih izjemno redko slišite kako dobro razpravo na temo izkoriščanja delavcev, redistribucije, prepoznavanja in novega razumevanja družbene pravičnosti. Veliko je starega, obrabljenega žargona, ki ne premore nobene svežine, veliko je lajnanja, ponavljanja ponovljenega in širjenja že razširjenega.

Nekoliko zahtevnejše je razumeti vzroke za vse to, vendar niti to ni nemogoče, kjer imamo na voljo dobra razlagalna orodja.

Že pred časom (2008) je izšla zanimiva knjiga z naslovom Adding Insult to Injury: Nancy Fraser Debates Her Critics, ki jo je uredil Kevin Olson (knjigo je izdala založba Verso). Omenjam jo, ker je dober primer kritičnega analiziranja družbenih dejstev in razmišljanja, kako vplivati na sistem družbenega življenja, da se bo zares spremenil na bolje za vse, ne le za nekatere.

Nancy Fraser zagovarja v knjigi tole temeljno idejo: boji za prepoznanje ljudi potekajo v svetu vse večje materialne neenakosti, ki se povečuje tudi v ZDA, na Švedskem, v Indiji in Rusiji, ne le v Afriki in drugje. Kako razumemo v takem svetu besede, kot so: izkoriščanje delavcev, interesi delavcev, družbena pravičnost, kakovost življenja?

Rekli smo že, da so besede pomembne. In njihovo razumevanje je prav tako pomembno. Nancy Fraser zato predlaga nekaj osnovnega, temeljnega: kritično razumevanje uporabljenih besed.

Njegovo nadaljevanje je nujno potrebno. Delavci in delavke so namreč objektivno ujeti v koordinate družbenega življenja, ki so: družbenoekonomska nepravičnost, vgrajena v samo strukturo družbe; ekonomsko marginaliziranje, zaradi katerega ne morejo opravljati dobro plačanega kreativnega dela; izključevanje, zaradi katerega so mnogi še vedno nezaposleni, kakovost njihovega življenja pa je včasih slaba celo, ko so zaposleni.     

Zlasti bi rad opozoril na simbolne oblike družbene nepravičnosti in izključevanja ljudi. Njihove korenine segajo k rabam besed, razlagam oziroma interpretacijam sveta ter načinom medsebojnega komuniciranja in reprezentiranja ljudi.

Nancy Fraser našteva simbolne oblike nepravičnosti takole. Prvič. Kulturna prevlada. Pomeni podrejenost interpretacijam tega, kar se dogaja v svetu, in tega, kar imajo ljudje med seboj, na način, ki je nastrojen zoper nekatere družbene skupine in sovražen do njih. Drugič. Neprepoznavanje ljudi. Zajema avtoritativne komunikacijske, interpretacijske in reprezentacijske prakse, v katerih so nekateri ljudje preprosto nevidni in se zdi, kot da ne obstajajo ali pa so povsem nepomembni. Tretjič. Nespoštovanje. Pomeni rutinsko in skoraj refleksno stereotipno naslavljanje na ljudi, ki so zato v javnosti vedno znova omalovaževani, ponižani ali oblateni.

S tem se vračam na začetek tega zapisa. Naj se za konec še enkrat oprem na Nancy Fraser, ki navaja Charlesa Taylorja (str. 15): neprepoznavanje ali popačeno prepoznavanje ljudi je lahko oblika nasilja, ki zapre ljudi v napačne, zgrešene in skrčene oblike bivanja kot v zapor. Zaradi preprostega pomanjkanja spoštovanja lahko povzroči hude rane in obremeni ljudi s pohabljajočimi občutki sovraštva do sebe. Dolžno prepoznavanje ljudi zato ni le vljudnost, temveč je izraz vitalne človekove potrebe.

Namesto zmerjanja in povzročanja ran zato predlagam kritično analizo, namesto žaljivk pa objektivna dejstva, potrebna za tako analizo.