Pri nas je veliko ustvarjalcev umetnosti, ki delajo zastonj ali pa za majhne denarje. Ustvarjajo leta in leta, pa od tega nimajo nobenega zaslužka ali pa dobijo samo drobtinice, ki jih največkrat vlagajo nazaj v umetnost. Očitno je, da se politiki in tudi narod premalo zavedajo, da samo umetnost lahko narodu oplemeniti njegovo podobo in jo ohrani na skupnem portretu zgodovine narodov.

    Kultura in umetnost v Sloveniji živita zgolj zaradi notranje nuje ustvarjalcev, ki so idealisti. Velika večina slovenskih kulturnih ustvarjalcev nima skoraj nobene možnosti, da bi svojo umetniško ustvarjalnost pokazala narodu, zato ker država tudi v kulturi podpira kapitalistično tržno politiko. Vse produkcije, ki se ukvarjajo z umetnostjo (tiskarji, založniki, galerije, kulturni hrami, knjižnice itd.), hočejo dober zaslužek, dobiček … Zato v kulturi uspevajo samo že priznani umetniki (tržno zanimivi), ki »kapitalistom« zagotavljajo finančni uspeh. Vsi ostali ustvarjalci živijo na obrobju dosegljivega, največkrat v razmerah, nedostojnih človeka. Slovenska družba in posamezniki se do njih obnašajo mačehovsko in jim očitajo, da so premalo delavni, kakovostni, da so izgubljene duše, ki se utapljajo v alkoholu, drogi in prevratništvu. Zanje so nekakšni umetniki, ki si ne znajo pomagati in ne znajo zaslužiti toliko denarja, da bi z njim lahko živeli.

      Zavedati se moramo, da kultura ni tržno blago, kultura je odsev narodne zavesti v času in prostoru, je zgodovinska resnica, ki so jo in jo še ustvarjajo ljudje čistega in plemenitega duha. Njihova dela in zaznave rišejo naš odnos do vsega okoli nas, njihove kritike in hvale dajejo vrednost in na ta način se ustvarja podoba naroda.

     V sedanjem času smo okronani s pohlepom, z zavistjo in izprijeno vestjo. Duhovnost je le tretjerazredna tema, s katero se menda ukvarjajo le bolni in zasvojeni človečki; danes je čas denarja, pretiranega blagostanja, je čas kapitala. Človek se premalo zaveda, da je kapital morilec človeštva, da je povzročitelj sodobnega suženjstva, vseh vojn in migracij; kapital nam jemlje svobodo bivanja, obnašanja, izražanja; s prstom nam kaže, kako moramo živeti. In če sodobni človek tega ne zazna, je z njegovo kulturo, odnosom do življenja in ljubezni do vsega, nekaj hudo narobe. Postaja robot, ki nima srčne kulture in človeške zavesti.

     Če samo pomislim, koliko denarja so pobrali tajkuni, banke, zgrešene naložbe in ekonomsko neupravičene prodaje, se mi pred očmi rišejo milijarde; in če pomislim, kaj bi lahko s tem denarjem storili za blagor naroda, ki je vse to plačal, se mi zavrti v glavi. Jezen sem. Lahko bi bil sila nekulturen: sovražen, razbijaški, pretepaški  …

     Ne izgubimo lastne kulture, ona je naša identiteta.