Če so komarji napaka matere narave, so slovenski filmi napaka očija družbe. Čisto vse prvine (scenarij, režija, kamera, slika, zvok, prizorišča, obleke, igra in montaža) so v najboljšem primeru (redko) nemoteče, v najslabšem (običajno) pa obupne. Vprašanje ni, ali je res tako hudo, temveč zakaj je tako hudo.

o

1. Igra

Kdo se kot otrok ni delal norca iz igralcev v slovenskih filmih – teh malenkostno premikajočih kipov z izbuljenimi očmi in trpkimi grimasami? Še pomnite, tovariši, kako smo v sočni, a povsem brezdušni knjižni slovenščini za šalo grozili sošolcem, da jih bomo premlatili na žive in mrtve, ali razločno in rahlo vzneseno, poudarjajoč vsako besedo, sebi in prijateljem naročali pijačo? Tako je bilo v času gospode, tako je bilo v času tovarišije, in tako je v času prijateljstev …

Ja, največja cokla slovenskega filma je igra. Slovenski igralci so predvsem gledališki igralci. Gledališki igralec mora poudarjati vse: čustva, gibe, grimase, glasnost, tone in podtone. Na odru je važna izpovedna moč. Nepoudarjena pristnost in človeškost ne prideta do izraza. Film pa zahteva v temelju drugačno igro. Zahteva čutenje, ko je čas za čutenje, in brezizrazno sproščenost, ko ni čas za čutenje. Manj je več …

Malo je igralcev v tukajšnjih filmih, ki bi izstopali po nihanju čustvene napetosti, kaj šele po pristnosti in človeškosti. V naših logih jih seveda častimo kot nenadkriljive mojstre. A če bi jih vtaknili v kak dober neslovenski film, bi bili nemoteči, neopazni, morda dobri, ne pa tudi odlični. Je kdaj kateri slovenski filmski igralec gledalcem izpahnil čeljusti, jih posrkal v brezčas in brezprostor ter jih izpljunil drugačne, kot so bili na začetku? V najboljšem primeru so sami sebi prikimali v znak odobravanja. Navdušeni so že, če je zadeva toliko nemoteča, da jih ne izpljune iz dvorane …

o

2. Scenariji

Nekaj krivde vsekakor nosijo obupni scenariji. Zanje je delno zaslužna režiserska zmedenost, predvsem pa dejstvo, da smo narod brez zgodb. Za to pa niso krivi samo scenaristi, ampak tukajšnje ljudstvo.

o

3. Občinstvo

V obdobju, ko je film šele nastajal, je bilo gledališče. Na Slovenskem je bilo, kakršno je danes: na eni strani narodnozabavni špas, na drugi pa 'visokokulturni' stud. Takrat je ta stud letel predvsem na občinstvo; danes najpomembnejši gledališki osebi tistega časa, Oton Župančič in Ivan Cankar, sta v zaničevanju gledalcev malodane tekmovala, in to ne med vrsticami, ampak kar naravnost in sočno. Sto let kasneje pa se stud vali sem in tja po odru ter gledalce odbija posredno …

Si je občinstvo to zaslužilo? Zelo verjetno si je; bilo je neprimerno manj izobraženo, strpno in spoštljivo kot danes, pa tudi danes ni ravno vzor razsvetljenosti in omike. A kdo je za to kriv: ljudstvo, ker kljub odprtim izhodom vztraja v duhovni bedi; ali razsvetljeni omikanci, ker ga zaničujejo, namesto da bi mu prijazno in potrpežljivo razsvetljevali pot?

Ogledalo, kakršnega je Ivan (1876–1918) s svojimi dramami nastavljal Slovencem, je Henrik Ibsen (1828–1906) malo pred njim nastavljal Norvežanom (nekatere vzporednice so tako očitne, da bi Ivana danes zanje morda doletela tožba). A na Norveškem je medtem preteklo dobro stoletje. Sodobni Norvežani so postavljeni pred povsem drugačne izzive kot v Henrikovem času. Kaj pa se je zgodilo na Slovenskem? Razen da je med nas prišel film, naše Vide in Jakobi kot romantični hlapci narodu v blagor še vedno zganjajo pohujšanje na Betajnovi. Henrik sodi v muzej, Ivanu pa bi lahko tudi v sodobni kavarni postregli tisto več kot zasluženo kavo …

Slovensko ljudstvo še vedno terja brezvsebinski špas. Umetnosti ne razume, 'visoko' umetnost pa časti, ker je pač visoka. A nič od tega se ga ne dotakne. Špas je preveč površen in otročji: za otroke snažen kot perilo iz oglasa za mehčalec, za odrasle pa poln mastnih vicev – najraje oboje hkrati. Na nešpasno predstavo ali koncert gre Slovenec v najboljšem primeru zato, da pokaže novo obleko in vidi obleke drugih.

o

4. Režija

Film na obleke ne more računati. Če hoče imeti gledalce, mora biti špasen. Po drugi strani se filmarji na AGRFT učijo, da film niti slučajno ne sme biti špasen, ampak umetniški, še najbolje 'visokoumetniški'. Obenem jim nihče ne pove, kaj umetnost sploh je. Profesorji jih krmijo z liričnimi filmskimi mojstrovinami za sladokusce, kakršne sta ustvarjala Ingmar Bergman in Andrej Tarkovski. Epskih filmskih mojstrovin za množice, kakršne sta ustvarjala Charlie Chaplin in Steven Spielberg, jim ne kaže in o njih ne razpravlja nihče.

Slovenski filmarji so torej v precepu. Naj ustvarjajo filme, o kakršnih so se učili, a jih nihče noče gledati? Naj delajo za festivale in slavo? Naj ustvarjajo špas, da bodo imeli občinstvo? Ponavadi skušajo ubiti vse tri muhe na en mah – in s tem ubijejo film.

o

5. Kamera

Najbolj skriti in podcenjeni krivci za (dobesedno) stanje slovenskega filma pa so snemalci. Ti se pogosto vedejo, kot da ne snemajo filmov, ampak ustvarjajo fotografije. Premikanje je v slovenskih filmih nezaželeno. Scenarist pravi: »Molči ali povej nekaj nesmislenega!« snemalec: »Miruj!« režiser pa: »Čustvuj!« Kako naj igralec v takšnih pogojih ustvari lik, ki bi bil vreden pomnjenja? Tako da stoji na mestu, s trpkim obrazom bulji predse ter govori reči, ki jih ne čuti in ne misli.

o

6. Podcenjevanje in nizka pričakovanja vseh naštetih

Slovenski filmarji tu in tam naredijo špas, ki ni vreden počenega groša, ima pa občinstvo – prav takšno, čez kakršnega sta z izbranimi besedami rohnela Oton in Ivan. Kadar delajo kaj bolj 'resnega', pa so se navadili na odsotnost občinstva – tako zelo, da si jo skoraj štejejo v čast. Slovenci vedo, da bodo pri slovenskem filmu prišli na svoj račun samo, kadar je špasen. Ljudje, ki imajo radi špas, takrat drvijo v kino. Kadar slovenski film ni špasen, je negledljiv za skoraj vse. Ljudje, ki nočejo trpeti bolj, kot jim nalaga samo življenje, se kinu takrat v velikem loku izogibajo.

Podcenjevanje občinstva je torej prisotno še danes. Kaj ljudje gledajo in zakaj? Česa ne gledajo in zakaj? Kaj želijo gledati in zakaj? Koga briga! Filmarji dobijo denar, vsaj nekaj; na festivale gredo, vsaj nekatere; nagrade dobijo, vsaj kakšno; slavni so, vsaj malo, – in to jim je očitno dovolj.

Ustvarjalci obenem podcenjujejo tudi same sebe. Kaj sploh želijo predstaviti in zakaj? Kaj naredi film dober? Kaj gledalce ne le prepriča, da kupijo vstopnico, ampak tudi obogati? Kako to narediti tukaj? Ljudje v Sloveniji ustvarjajo filme, da se lahko imajo za umetnike. Tisti bolj zavzeti ustvarjajo zase. Nihče ne ustvarja za nas in zgodovino.

o

Zato ostajamo v zgodovini – v vzporednem času in prostoru doline Šentflorjanske – neizobraženi, nestrpni in nespoštljivi, lastnoročno oropani filmske lepote domačega izvora, ki bi nas oplemenitila in pripeljala vsaj v sedanjost, če nam že ne odstira pogleda na prihodnost, kar dobri filmi sicer počnejo.