Dve, zelo sveži in morda za koga obrobni novici, sta v resnici zelo vroči. Tisto, na kar se nanašata, pa ima lahko zelo daljnosežne posledice za celotno Slovenijo. Prva je aktualni predlog zakona o spodbujanju investicij vključno z možnostjo razlaščanja lastnikov zemljišč, ki bi stali napoti tako imenovanim strateškim investitorjem. (Koalicijski valjar preslišal vse pomisleke o razlaščanju, Dnevnik, 31. 1. 2018) Druga novica pa so predlagane zakonske spremembe, s katerimi se uvaja novo obliko prevoza, in sicer “najem vozila z voznikom”. (Minister Peter Gašperšič pripravil spremembo, ki jo je želel Uber, Dnevnik, 1. 2. 2018) Gre za nič manj kot uberizacijo in magnizacijo Slovenije!

Magnizacija: Zakonske spremembe, ki jih prinaša predlog zakona o spodbujanju investicij, pomenijo, da katerakoli korporacija (strateški investitor) lahko izbere skorajda katerikoli kos zemlje in tam postavi skorajda katerokoli tovarno (investicija); država pa mimogrede razlasti obstoječe lastnike. Javnost se je v primeru postavitve Magnine lakirnice na zelo kakovostni zemlji precej vznejevoljila. Zdaj to ne bo več mogoče, saj bo takšno početje povsem skladno z zakonodajo (če bo le-ta sprejeta seveda). Skratka, obdelovalna zemlja, gozdovi, travniki, livade, pašniki ali parki bodo na totalni razprodaji. Tako kot zadnji kosi zimskih oblačil v januarju. Vse postaja blago. Vse je naprodaj. Kaj pa če kdo kupi kar celo Slovenijo? Saj veste, da dober trgovec vedno ponudi popust na količino.

Uberizacija: Zakonske spremembe, ki uvajajo najem vozila z voznikom, pa odpirajo pot korporaciji Uber, ki v svetu uvaja nove standarde zaposlovanja oziroma prekarizacije dela. Gre za delo, ki je podobno kot v zgodnjem kapitalizmu plačano po opravljeni storitvi in opravljeno z lastnimi delovnimi sredstvi (lasten avto v primeru Uber). Marsikdo poreče, da je to v redu in pošteno. Na prvi pogled mogoče; vendar takšno delo ne zagotavlja nikakršne varnosti in zaščite: ni časovnih omejitev, ni plačila za bolniško odsotnost, ne za malico, ne za pokojnino in tako naprej. Desetletja, celo stoletja bojev za delavske in družbene pravice se z enim samim zakonom razblinjajo v nič.

Če bosta omenjeni zakonodajni rešitvi sprejeti, jo bodo seveda izkoristile številne korporacije in podjetniki, kar pomeni nadaljnjo erozijo okoljskih in delovnih standardov, ki so že zdaj precej znižani. Vračamo se torej v 18. in 19. stoletje, kjer so mezdni delavci z lastnim orodjem pred vrati tovarn čakali na morebitno nekajurno delo. Dan za dnem. Naj vas ne zavede, če vas na delo pokliče supermoderna mobilna aplikacija. Prav tako bo že zdaj zelo prizadeto naravno okolje ponovno zgolj in samo sredstvo za kovanje dobičkov. Kaj nam pomaga podpisovanje mednarodnih okoljskih sporazumov (npr. Pariškega sporazuma), če smo za prgišče novcev pripravljeni prodati našo najboljšo obdelovalno zemljo in tja postaviti najbolj umazano industrijo.

Uberizacija in magnizacija sta del globalnega pojava, ki ga s skupnim pojmom imenujemo komercializacija. Gre za proces totalne preobrazbe naravnih in družbenih dobrin, dela ter celo ljudi v tržno blago, s katerim se lahko neomejeno trguje in kuje dobičke. Morebitno sprejetje obeh zakonov je zato skrajno škodljivo in nevarno – za ljudi in za okolje. Dvignimo glas zoper to zoprnijo oziroma coprnijo!