Če želimo razmišljati o resnično drugačni ekonomiji – bolj pravični in trajnostni – jo moramo nujno obravnavati skupaj z ekologijo in etiko. Vsi trije e-ji (ekonomija, ekologija in etika) so neločljivo povezani vidiki ene celote, katere cilj je blaginja človeštva, v najširšem smislu pa tudi usoda celotnega planeta Zemlja.

Danes skupno vednost o svetu ločujemo na samostojne vede oziroma vrtičke, s katerimi se ukvarjajo samo ozko specializirani strokovnjaki (politiki, ekonomisti, sociologi, ekologi, itd.), to pa nas vodi k ločenemu obravnavanju kompleksnih problemov človeštva - lakote in revščine, vojnih konfliktov in terorizma, podnebnih sprememb in onesnaženja okolja, itd. Kar pomeni, da vsakdo vidi le svoje probleme: za ekonomiste je razvoj enak neprestani gospodarski rasti, ekologom je prioriteta zaščita okolja, sociologi in družbeni aktivisti pa izpostavljajo družbeno pravičnost in tako naprej.

Vsa ta navidezno različna področja so dejansko neločljivo povezana, torej jih ne smemo obravnavati ločeno. To sicer ne pomeni, da bi se moral vsak posameznik hkrati ukvarjati z vsemi problemi sveta, prav pa je, da se skupaj ukvarjamo s skupnimi problemi in cilji – kako zadovoljiti osnovne potrebe vseh ljudi, kako poskrbeti za blaginjo človeštva in hkrati ohraniti planetarno okolje ter naravne vire za prihodnje rodove (trajnostni razvoj planeta).

Mar ni zavedanje, da bivamo na skupnem planetu, dovoljšna osnova za bolj pristno sodelovanje med državami, narodi, verstvi in nenazadnje med posamezniki; kar pomeni tudi na ekonomskem področju, ki je bistvenega pomena za naše preživetje in blaginjo. Zato ekonomija ne sme in ne more biti ločena od ekologije in etike. Ključna naloga ekonomije je zadovoljevanjem osnovnih potreb vseh ljudi in njihova blaginja, a tega ne moremo uresničiti brez pravičnosti (s čimer se ukvarja etika). Pravičnost v ekonomiji pa pomeni, da imajo vsi ljudje na planetu dostop do dobrin, ki jim omogočajo zadovoljevanje njihovih osnovnih potreb (hrana, voda, stanovanje, zdravstveno varstvo in izobraževanje). A četudi vsem ljudem omogočimo zadovoljevanje osnovnih potreb in blaginjo, je vse zaman, če tega ne storimo na trajnosten način oziroma v skladu z zmožnostmi planetarnega okolja (s tem pa se ukvarja ekologija), v nasprotnem primeru bomo uničili planet Zemljo, naš skupni dom.

Ekonomija, ekologija in etika so neločljivi deli celote. Če želimo razmišljati o pravični in trajnostno naravnani ekonomiji, moramo vedno razmišljati o vseh treh e-jih skupaj – ekonomiji, ekologiji in etiki. Vsi ti e-ji pa so združeni v preprostem načelu medsebojne delitve dobrin, ki se v praksi izraža kot ekonomija delitve. Zato je ekonomija delitve pot do sveta, kjer bomo vsi ljudje živeli v blaginji in miru.


Vir: Svet za vse, 2005