Po finančni krizi v letu 2008, kasneje pa še ekonomski in družbeni krizi, se življenje v razvitem delu sveta vrača v stare tirnice. To pomeni, da se ponovno povečujejo gospodarska rast, potrošnja, zaposlovanje in špekulacije v različne vrednostne papirje ter v zadnjem času tudi v kriptovalute. Pripadniki razvitega sveta se počasi spet potapljamo v samozadovoljstvo: vemo sicer, da je v svetu kar nekaj težav, a nam gre kar v redu; le zakaj bi se potemtakem preveč vznemirjali ali celo protestirali.

Samozadovoljstvo pomeni, da smo zadovoljni s tem, kar imamo in da se le malo ali nič ukvarjamo s problemi drugih. Vendar je takšen odnos kratkoviden. Problemi drugih so še kako naši problemi. Jezimo se na ameriškega predsednika Donalda Trumpa, ki pravi: America first! V resnici tudi naši politiki delajo po načelu Slovenija najprej, le da tega ne rečejo na glas. Govorijo pa o nacionalnem interesu, ki je natanko postavljanje interesov naše države pred vse ostale. In tako govorijo politiki vseh držav. A tudi mi delujemo po istem načelu: najprej jaz, najprej moja družina.

Pred vsega nekaj leti smo se jezili na bankirje, politike in direktorje korporacij, češ da so nam vzeli blaginjo. Danes se nič več ne jezimo niti ne protestiramo, razen ko gre za naše plače in za naš standard. Da bi protestirali za mlade, ki delajo v prekarnih, slabo plačanih službah? Le zakaj? To je pač njihov problem. Nikomur pa niti na misel ne pride, da bi se zavzel za pravice revnih ali celo lačnih ljudi, ki jih je na svetu vsaj 815 milijonov.

Vemo, da okolje nezadržno propada. A mi smo naredili svoje. Ločujemo odpadke, vozimo varčne avtomobile, izoliramo fasade, nameščamo solarne panele itd. To, da še vedno porabimo daleč več virov kot večina svetovnega prebivalstva, pa se nam ne zdi problem. Obtožujemo Kitajsko, Indijo in afriške države, čeprav tam živijo daleč bolj varčni ljudje kot smo mi, vsaj večina tamkajšnjega prebivalstva.

Vse to so le različne oblike samozadovoljstva, ki nas ločujejo od sveta in njegovih problemov. Za potrošništvo obsojamo druge, a še vedno pademo na ugodne nakupe in razprodaje. Za podnebne spremembe obsojamo druge, a zelo radi sedemo v avto, tudi za najkrajše razdalje. Obsojamo pohlepne bankirje, a tudi sami poskušamo hitro zaslužiti na takšnih ali drugačnih borzah. In tako naprej.

Ni res, da svet uničujejo pohlepni milijarderji in pokvarjeni politiki. Njih je tako malo, da v resnici ne morejo uničiti sveta. Tudi najrevnejši ljudje ne morejo uničiti sveta, ker za to nimajo ne moči in ne sredstev. Najbolj uničevalni smo v resnici pripadniki tako imenovanega srednjega razreda, ki delamo v globalno škodljivih korporacijah, trošimo neverjetne količine potrošniških dobrin, prepotujemo milijone kilometrov z različnimi prevoznimi sredstvi in špekuliramo z milijardami različnih valut. Mi vzdržujemo ta uničevalen sistem.

Dejansko imamo največjo moč, da spremenimo tok dogodkov, a smo samozadovoljni; samozadovoljstvo pa poraja brezbrižnost. Brezbrižnost pomeni, da peščica bogatašev in politikov lahko nemoteno vlada svetu. Občasno se nanje sicer ujezimo, a le če je ogrožen naš standard in naše pravice.

Svet čaka na nas. Čaka, da se prebudimo. Da stopimo iz svojega udobja in se zavzamemo za pravice in blaginjo drugih. Najprej svet, potem Amerika, potem Slovenija, moja družina in jaz.