Človeštva niso iztrebile kuge, gripe in sifilisi … Niso ga ugonobile poplave, suše, neurja, zmrzali in pripeke … Niso ga zdesetkali kamni, puščice, puške in bombe … Niso ga prečistila žrtvovanja, verske čistke, mučenja čarovnic, znanstvenikov in nevernikov … Niso ga pokopale prenaseljenost, umazanija, skrajna revščina in razkošje, da se razpočiš … Zdravila s stranskimi učinki, škropiva, gnojila, prehranski dodatki, nenaravna kozmetika, s strupi prepojena umetna oblačila, smrad iz dimnikov in izpušnih cevi ter domače in tovarniške odplake čudnih barv nam ne morejo do živega …

Vedno več nas je … Nič od naštetega ni nepovratno uničilo družbenih vezi … V še tako peklenskih in obupnih razmerah lahko človek naleti na Človeka in doživi nekaj lepega …

A zdaj je tega konec; prišle so računalniške igrice in gibljive slikice, ki otroško in mladinsko duševnost razžirajo bolj, kot bi jo zmogla preluknjati demenca … Kaj so starodavna družinska in družbena izročila pomirjanja s šnopsom & cukrom, omejevanja, poneumljanja, poniževanja, ustrahovanja, mlatenja in posiljevanja proti tem strahovito nasilnim in pogubnim raznobarvnim pikicam, ki se premikajo po majhnih ekrančkih? …

Otroci so vedno bolj nasilni … Zanimivo; ne bi si mislil, da so lahko še bolj nasilni, kot so bili v časih mojega otroštva – ali Cankarjevega, Prešernovega, Trubarjevega ali kneza Boruta – ko pikslov še ni bilo …

Otroci so vedno bolj neumni … Pa vedno bolj dolgo se šolajo in vedno bolj zapletena dela opravljajo … Več časa kot preživijo na računalnikih, hujši hekerji so in mi starci težje sledimo njihovim izletom po drobovju interneta … Ne zanima jih politika, kot jih nikoli ni, a ne zanimajo jih niti vera, cirkus okoli spolne orientacije in identitete, repenčenje, kdo je imel bolj prav v zadnji vojni ali dveh …

Mladi rodovi niso v vojni s starejšimi; hočejo normalno življenje v normalnem svetu – to je res očiten dokaz njihove neizmerne nasilnosti in neumnosti … Jasno, ko pa hočejo v tem svetu tudi običajen dostop do običajnega interneta z običajnimi igricami …

Odvisniki so vedno bili in bodo: od računalniških igric, iger na srečo, opojnih snovi ali prižiganja sveč in čiščenja prahu s kipcev v svetiščih … Vsak rod odvisnikov je dediščina prejšnjega rodu, ki ni zmogel, znal ali hotel ustvariti razmer, v katerih nekaterim posameznikom beg iz resničnosti ne bi bil potreben …

In kako je sploh prišlo do barvnih slikic, ki se premikajo? Dolga zgodba …

Kdaj smo ljudje postali ljudje? Ko smo iz veselja do življenja tolkli s kamnom ob kamen? Ko smo se okrasili z živopisnim perjem in pobarvali z glino? Ko smo zakurili in očarano zrli v mnogobarven prasketajoč ogenj? Ko smo zapeli in zapiskali na trs ali votlo kost? Ko smo slikovito poslikali bližnjo jamo, svoje domove, oblačila, svetišča, pribor, orodje in orožje? Ko smo prižigali kadila in se tunkali v parfume? Ko smo naslikali, kar smo želeli povedati ali zapeti? …

Zgodovina človeštva je zgodovina hrupa, barv in vonjev. Narava je za nas že od pamtiveka prepusta, pretiha in preblaga. Naša čutila potrebujejo močne dražljaje, sicer se našim napihnjenim možganom zmeša od pomanjkanja snovi za obdelavo. Vsaki živali ali rastlini bi se v Ambasadi Gavioli zmešalo od hudega, za nas pa velja, da smo zmešani, če nismo bili nikoli tam … A daj ambasadorja na oblačno noč v gozd – s tabletko ali brez, vsekakor pa brez pikslov – pa da vidimo, v kakšnem stanju ga boš našel zjutraj! …

Človeštva ne bodo pokopale računalniške igrice, ampak to, zaradi česar jih je ustvaril …