Na tem končnem svetu živita samo dve vrsti ljudi; moji mi že od nekdaj govorijo, da je svet zelo preprost, in zdaj jih končno razumem. Eni ljudje so tako čisti, drugi pa niso. Čiste zlahka prepoznaš. To so naši. Nečiste tudi. To so oni. Delitev si mimogrede zapomni vsakdo, ki ima IQ višji od tistega, ki ga lahko pripišemo kokoški. Tako pa je tudi prav, kajti red mora biti. In vsak red je dober, tudi če je slab, saj je še vedno red, medtem ko je njegovo nasprotje, nered namreč, čista polomija. Nered je zato slab tudi, ko je dober. In za red mora nekdo skrbeti; v kratkem bodo tako naredili red v zdravstvu, pravijo. Da ga bodo ljudje imeli. Red namreč. Ljudje so namreč vse preveč nagnjeni k neredu. Nekateri so tudi leni in mnogi so zarukani. Ne izkoristijo priložnosti, ki se jim ponujajo. In to nikakor ni v redu, zato pa je tako, kot je. Vse gre v maloro. No, ne čisto vse. Kar naredimo mi, ne gre v maloro, ker je v redu. Kar naredijo oni, pa gre v maloro, ker ni v redu. Ne vedo, kaj red sploh je, zato je vse, kar naredijo, slabo, in ni v redu. Saj je logično. Nekdo bi jih moral poučiti glede reda. Ali pa jim ni več pomoči, zato bodo naši naredili red, ko pridejo gor, in jih ne bodo nič poučevali, ker so zabiti kot noč in jim ni nič jasno. Ljudje bi namreč morali disciplinirano izkoriščati priložnosti, ki jih imajo. Ne bi smeli biti neurejeni. Biti bi morali urejeni in v redu. Ne bi smeli biti neverodostojni. In če greš na primer na olimpijske igre, moraš biti v redu, ker te vsi gledajo. Zlasti, ko nosiš zastavo. Če jo seveda sploh nosiš. Če si dovolj čist, da ti jo lahko potisnejo v roke. Biti moraš čistokrven. Obstajajo tudi čistokrvne živali. Z rodovnikom, na primer čistokrvni konji. Ti imaj čistokrvne prednike. Čistokrvni Slovenci lahko nosijo zastavo, nečistokrvni pač ne. Kaj tu ni jasno?!  

Pristna nacionalistična čustva so od nekdaj zavezana preprosti, vsem razumljivi in jasni razlagi ali interpretaciji: zastavo (na primer) lahko nosi samo nekdo, ki je čist. Nečistim so dostopi prepovedani, pa naj gre za zastavo, posvečene hrame, posebne ustanove ali javne kraje, kjer se zbirajo najčistejši. Nečisti so bili od nekdaj nekaj posebnega, zato so tudi živeli na posebnih krajih. Na primer v kolonijah gobavcev, na ladjah norcev, na zapuščenih otokih, v trdnjavah, v podzemnih luknjah, gozdovih, savanah, puščavah, na planinah in drugje. In po posebnih, ne čisto vsem jasnih kriterijih, se natanko ve, kdo je čist in kdo ni; prav je tudi, da teh kriterijev ne poznajo vsi, ampak jih poznajo le čisti. Če bi jih poznali tudi nečisti, bi kriteriji sčasom sami postali nečisti, saj bi se okužili z njihovimi nespodobnimi pripombami, komentarji ali razlagami.

Čisti torej vedo, kdo je čist in kdo ni, kdo ima čiste prednike in kdo jih nima, čisti poznajo kriterije čistosti, nečisti pa nimajo za burek. Hitler je imel zato prav, ko je resno razmišljal, da bi iz občestev kratko malo odstranili vse nečiste, pa naj so bili judje, Slovani, invalidi, duševno prizadeti ljudje, kdorkoli, ki pač ni bil arijske rase in je bil nečist ali pa vsaj premalo čist.

Jakov Fak se je torej odpovedal privilegiju, da bi nosil zastavo na otvoritvi zimskih olimpijskih iger v Pjongčangu. Povsem ga razumem, je pa škoda, da je popustil. Fuck!

Nekaterim ljudem namreč ne gre popuščati, ker so omejeni v razmišljanju. Ideje in besede so za ljudi zelo pomembne, zato ne bi smel popustiti nihče, ki je deležen neupravičenega sramotenja in žaljivk. Čisti namreč uporabljajo zelo nečiste prijeme, da onemogočijo te, ki jih imajo za nečiste.

Logika je preprosta: čisti so lahko taki le, če odstranijo nečiste. V resnici pa imajo problem: iz zgodovine vemo, da se na koncu celo najčistejši lotijo čiščenja lastnih vrst, zato na primer Stalin navsezadnje ni zaupal niti najzvestejšim tovarišem, ki so mu ves čas nepopustljivo kot vojaki stali ob strani. Še več: Stalin se je morda spraševal celo to, ali je sam še čist ali se je morda medtem že spridil.  

Ne mislim le na to, kar je rekel Jezus, ko so domnevno hoteli kamenjati njegovo najljubšo učenko, Marijo Magdaleno, mislim tudi na to, kar je v poznem kapitalizmu, v katerem živimo, vse pomembnejša koordinata naših življenj.

Logično je, da različni avtorji na različne načine razmišljajo o naravi neoliberalizma in njegovi čistosti. Sam ne želim biti še eden v vrsti, s svojo različico. Namesto tega razmišljam o nekaterih izrazih, s katerimi nam sicer mediji vsak dan polnijo ušesa, ko nam z osupljivo vztrajnostjo sporočajo, kako dobro je živeti v neoliberalnem svetu.

Govorijo o svobodnih trgih. Prav ti, ki uporabljajo izraz, najbolje vedo, da svobodni trgi ne obstajajo in da so del mita o delovanju kapitalizma. V tekmovanju za čim večje deleže ni namreč ničesar svobodnega. Ko zavzameš kak trg, ga skušaš kvečjemu ohraniti zase, skušaš se obdržati na njem, obenem pa upaš, da te tekmeci ne bodo izrinili z njega. Kje je tu kaka svoboda?

Neoliberalizem je zato gotovo posebna oblika reguliranja življenja ljudi. Je posebna oblika upravljanja z njimi. Tudi v tem ni nobene svobode, kajti reguliranje mora potekati tako, da profiti rastejo in se znižujejo stroški, saj v svetu brezmejnega tekmovanja med lastniki kapitala brez tega sploh ni mogoče preživeti.

Vedno znova sledijo krize, ker v resnici nihče ne ve, kako regulirati življenja ljudi, da bo vse nenehno raslo.

Pravzaprav nihče ne ve, ker ni ničesar takega, kar bi bilo treba vedeti; ne obstaja Zadnji algoritem, ki bi ga morali še odkriti, da bi popolnoma obvladovali kapitalizem. Namesto reguliranja življenj ljudi zato predlagam to, o čemer je govoril Freud vse svoje življenje: negovanje, kultiviranje ne-celosti.

Tako kultiviranje nima nobene resne zveze s tekanjem za svojimi sanjami, nima nobene zveze s poskusi, da bi človek obogatel ali postal kapitalist, zlasti pa nima nobene zveze s preprostim ugotavljanjem, kdo je čist in kdo ni.

Kultiviranje ne-celosti pomeni dvoje. Prvič. Razumeti jo kot temeljni in nepogrešljivi pogoj odprtosti. Kultiviranje ne-celosti tako pomeni njeno potrjevanje in ohranjanje, čeprav je strukturno nujna in prav zaradi tega. Drugič. Preoblikovati jo v vrednoto. Človek se zaradi take vrednote ne vede, kot da je čist, temveč se vede etično, kar je nekaj drugega.

Sledi bistveno drugačna perspektiva življenja ljudi, kot je v neoliberalnem svetu v navadi. V njej se rojeva tovarištvo, ki je vzvišeno nad vsakim ugotavljanjem, kdo je čist in kdo ni. Tovariši imajo pred seboj drugo nalogo: razmišljati, kaj bo sledilo, ko se bo zgodilo nekaj nepredvidljivega. Kar je še danes videti nemogoče, se namreč lahko zgodi oziroma uresniči že jutri.

Še več: zagotovo se bo.