Mnogi trdijo, da ne moreš spljuvati nečesa, česar nisi videl. A kaj, če vsi 'okoliški' podatki, na katere naletiš, nakazujejo, da gre za nekaj pošastnega – tudi tisti, ki so zadevi več kot naklonjeni? Če kupiš ali plačaš vstopnico, da bi se seznanil in osebno opredelil do nečesa izrojenega, si to reč že podprl … In zakaj bi moral trpeti 'pravo' grozoto, da bi prišel do enakega zaključka, kot ti ga nudijo njeni prav tako grozljivi odmevi?

Navsezadnje pameten človek oceni knjigo tako, da jo prične brati – na začetku, sredini, koncu, malo tu malo tam – in kaj hitro zaključi, ali je vredna branja, ali je tako-tako ali pa je škart. Dobremu agentu zadostuje, da prebere manj kot 1 % knjige, pa lahko na 1 % natančno napove, koliko bi z njo zaslužila on in pisec.

Ko pride na trg nov slovenski film, mu lahko človek brez skrbi da negativno oceno že samo zaradi dejstva, da gre za slovenski film. Slovenski filmi so tako slabi, da so žanr zase; dobri so samo v primerjavi z drugimi slovenskimi filmi. Častnih izjem je manj kot prstov na roki, pa še pri teh so režiserji, scenaristi ali glavni igralci odraščali drugje … No, zadnja leta, ko lahko vsak bedak posname film in ko ima že skoraj vsak kraj s kinodvorano svoj filmski festival, ima slovenski film kar pestro mednarodno konkurenco. A festivalski filmi so narejeni za festivalske ocenjevalce, presojevalce in občinstvo, ne pa za navadne filmoljube, ki bi radi samo videli dober film … Če te filme – tudi zmagovalne – vržemo v areno skupaj z mojstrovinami sedme umetnosti, večino odpihne veter, še preden padejo na tla.

Tega ne govorim na pamet. Kot izšolan dramaturg in torej strokovno usposobljen ocenjevalec filmov sem videl dovolj mojstrovin in na drugi strani dovolj slovenskih (in drugih) zmazkov, da sem se lahko v nekem trenutku odločil, da se tega ne grem več. Odtlej slovenske filme načrtno bojkotiram, kar pa ne pomeni, da o njih ničesar ne vem. Berem ocene, poslušam znance, ki so si jih ogledali, in če so odzivi dobri, se potrudim pogledati napovednik. Tu pa se zame vedno konča … Obupal sem nad možnostjo, da bi v teh dolinah in planinah za časa mojega življenja nastal kak Film, a kljub temu bom vesel, če se bo izkazalo, da se motim …

Kar se tiče filma Družina, sem si najprej pogledal napovednik. Postalo mi je slabo. Celoten oglas za film je sestavljen iz enega izseka, ki ni niti dovolj udaren niti dovolj poveden, da bi lahko bil paradni konj – kvečjemu trojanski. Prizor je slab: razvlečen in brez ritma, eden od 'igralcev' pa govori narazumljivo. Takšna reč pač ne sodi v napovednik, tudi če se film oglašuje kot dokumentarec.

Gre za prizor, v katerem 'strokovnjakinja' (predvidevam, da s CSD) trpinči očeta in sina s tako nestrokovnimi izjavami in vprašanji, da bi jo bilo treba nemudoma odpustiti in ji prepovedati delo z ljudmi. Če bi film njen pristop postavil pod vprašaj, bi bil to ustrezen napovednik. A film je z očetom, sinom, preostalima članoma družine in drugimi vpletenimi počel reči, ki so še hujše …

Po napovedniku sem naletel na intervju z režiserjem. Bilo mi je še bolj slabo. Tip je prostodušno razlagal podrobnosti iz življenja družine, podrobnosti o otrocih, ki mu prav gotovo niso dali dovoljenja, da jih tako razgalja. Od nobenega otroka ni mogoče zahtevati, da takšno privoljenje da, in tudi če ga da, je nično … Prav tako se je skoraj v vsaki izjavi hvalil, kako se je vmešaval v življenje družine, o kateri je snemal dokumentarec.

… In se še vedno. Navajam: »Ko sem nanj očitno preveč pritisnil, da naj se potrudi in končno naredi prvi letnik srednje šole ter da nima smisla, da se postavlja pred učitelji in jim dokazuje svojo superiornost, je med nama počilo. Zabrusil mi je, kdo da sem, da se vtikam v njegovo življenje. Bratu je izbrisal mojo številko iz telefona in mu prepovedal obiske pri nas – živimo pa le kilometer narazen.« Na tej točki sem nehal brati. Biček je 10 let kot Bič Božji bdel nad dejanji in nehanji družine; ko je mladoletniku, ki mu je bil v odsotnosti razsodnih odraslih prepuščen na milost in nemilost, končno počilo, pa je bil kriv mladoletnik, ne on.

Je to film? Je to dokumentarec? Je to sploh karkoli, kar bi smelo priti v javnost? Kje so osebe in ustanove, ki ščitijo otroke in invalide pred zlorabami? …

In do kakšnega zaključka bo prišlo nemalo gledalcev? Da invalidi tako ali tako niso sposobni skrbeti za otroke in je torej bolje, da jih nimajo … Da bi jih bilo najbolje sterilizirati (kar je v danih razmerah za marsikoga od njih na žalost res, ker bi mu zavrti in oblastni starši potem morda vsaj občasno dovolili ljubiti se z nekom, ki ga ljubi) … Da evgenika niti ni bila tako slaba …

Jaz sem – na osnovi tega in mnogih drugih primerov – prišel do zaključka, da CSD-ji ljudem v stiski mnogokrat načrtno pomagajo na način, ki vse skupaj še poslabša. Si socialni delavci s tem zagotavljajo zveste stranke, ki ostajajo doživljenjsko v težavah, ob kakršnih 'na pomoč' priskoči CSD? …

Ima smisel podati prijavo zoper nekaj, kar se dogaja pred očmi vse Slovenije, pa so mnogi celo navdušeni? Ima smisel pozvati k bojkotu filma, ko pa cenzure vedno izzovejo še več zanimanja, kot bi ga zadeva sicer imela?

Rekel bom samo to: Če kupite vstopnico za film Družina, podprete Velikega brata. In ko bo nekoč brez trkanja vstopil skozi vaša vrata in začel gospodariti z vami in vašo zasebnostjo, ne bo nikogar, ki bi spregovoril, ampak bodo kupili vstopnico …