Človeški jezik ima besede in slovnico. Besede imajo pomen, slovnica smisel, oboje skupaj pa tvori sporočilo z vsebino. Verski jezik vsega tega nima. Kdor v verskih sporočilih išče pomen, smisel in vsebino, je bedak. To mu dajo vedeti tudi člani verskih občestev. Verščine naj ne bi razumel, ampak začutil …

… kar jo uvršča med živalske jezike (čivkanje, godrnjanje, kokodakanje, kvakanje, lajanje, pihanje, renčanje, rjovenje, govorico telesa in oddajanje vonjev …), kakor jih s položaja večvrednosti doživljamo ljudje. Vsebina tako razumljenih živalskih jezikov je čustvo, ki od osebkov v okolici včasih terja odziv. In kakšno je sporočilo verščine? »Počutim se tako in tako [vzneseno, žalostno, jezno]! Ravnaj [plačuj in ubogaj] tako, da mi bo všeč, sicer bo joj!«

To je edino sporočilo, ki ga je moč razbrati iz verskih knjig, spisov, molitev, pridig, in kar je še te navlake. Res je videti, kot da gre za besede in slovnico, kakršna poznajo navadni človeški jeziki, pa tudi zveni enako (le nekoliko bolj svečano-osladno). Bedak, ki skuša zadevo razumeti, kot da imajo te besede pomen in ta slovnica smisel – torej kot da je jezik –, pa je koj deležen precej sočne verščine s sporočilom: »Počutim se jezno! Prenehaj iskati pomen in smisel, sicer bo joj!« Če v verskih besedilih iščeš pomen in smisel, verniki to pospremijo predvsem s trditvami o odsotnosti razuma pri tebi. A naj vas to ne zavede! V resnici ne gre za bogaboječo skrb za vaše zdravje, temveč zgolj za kričanje: »Počutim se jezno!« Vsebinske razprave z verniki o verskih zadevah pač ni mogoče speljati v neverščini …

Takšna je torej verščina. Verjetno ima marsikatero živalsko sporazumevanje več značilnosti jezika kot verščina, a tega ne vemo, ker smo versko zaslepljeni, da so človeščine edini načini sporazumevanja, ki si zaslužijo naziv »jezik«. Po drugi strani pa se je ljudje poslužujemo tudi v neverskih zadevah: uporabljajo jo politiki, slavnostni govorci, umetnostni kritiki, pivski bratci in prepirljivci, vsi po vrsti pa, ko srečamo znance, s katerimi se ne želimo pogovarjati, a vljudnost to terja od nas.

Včasih ima verščina celo navidezno vsebino – kot nekakšno zgodbo: praviloma brez repa, pogosto brez glave in ob natančni razčlembi tudi brez trupa, vedno pa z naukom (Ravnaj tako, sicer bo joj!). A joj tistemu, ki v slogu otroka iz Cesarjevih novih oblačil opozori, da je tako kilava basen nauku bolj v napoto kot v podporo! …

Snovalci besedil v verščini so obupno površni. Mnoge živali bi izumrle, če bi bili njihovi paritveni in opozorilni klici izvedeni tako mimogrede, vzvišeno, nedoumljivo, v nasprotju z namenom in sami s seboj. Zato je presenetljivo, da so verniki tako pikolovski, ko gre za tolmačenje te besedne zmede, ki kakopak poteka v verščini. In kakšno je sporočilo neskončnih razprav o pravilnih in napačnih odtenkih te žlobodre? »Počutim se jezno! Prenehaj tolmačiti drugače kot jaz, sicer bo joj!« Ta »joj« užaljeni razpravljalci drug nad drugim pogosto tudi udejanijo na način, ki je povsem v nasprotju s tem, kar eni in drugi zagovarjajo (glede na vse povedano to niti ne preseneča). Nauk, s katerim skušajo prikriti resnični namen prodajanja in vsiljevanja vere – »Plačuj in ubogaj, sicer bo joj!« – je pri vseh verah: »Bodite dobri drug z drugim, sicer bo joj!« Ljudje plačujejo in ubogajo in so dobri drug z drugim … in ubogajo, kadar jim je rečeno, naj bodo z nekom slabi … Svečeniki nikakor ne morejo biti dobri z ljudmi, ker njihov položaj zahteva, da jih izsiljujejo in jim grozijo. Svečeniki so torej najslabši verniki … A to je spet glas razuma, ki v verskih zadevah bojda nima kaj iskati …

Ste kdaj v nemi grozi obračali strani kateregakoli verskega čtiva, čudeč se, da kdo kaj takega sploh napiše, kaj šele, da mu drugi objavijo in kdo tretji celo bere? … Ste že osuplo bolščali v množico vernikov, kako pridno posluša nesmisle, grožnje in poniževanja iz pridigarjevih ust? … Ste se neskončno dolgočasili ob niti malo prijetnem in skrajno nasilnem obredju verskih praznikov, porok in pogrebov? … Vas popolnoma razumem in delim vaše občutke. Tudi jaz že leta skušam priti mori te morije do dna (pravzaprav ne do dna, kajti do tja ni potonilo nič pametnega): Kaj so temelji, kaj je bistvo ver, zakaj vsa ta izjemno strupena in vseuničujoča duhovna navlaka sploh obstaja?

Bojim se, da je odgovor precej preprost: ker se je nekoč nekje nekdo počutil precej oblastno in pohlepno, in je rekel: »Bogovi se počutijo jezno. Daruj, veruj, izvajaj obrede in me ubogaj, sicer bo joj!« Ljudje so ga presenetljivo ubogali. Zakaj so ubogali, je pa že druga zgodba …