Ljudje smo opice. To je jasno kot beli dan. Vidno je s prostim očesom – kot to, da je zemlja okrogla. A ko je Darwin izdal knjigo O nastanku vrst, je bila ta 'revolucionarna' ugotovitev glavni 'dokaz', da je tip popolnoma usekal mimo.

Da je cesar nag, vidijo otroci in odrasli. Če otrok to tudi pove, je hecno. A ko je nekaj tako očitnega povedal odrasel, je šalo vzel vrag. Skrajno resni, hudo pametni in brezupno spodobni osebki so na čisto popizdili. Še do danes se niso pomirili …

Darwinovo teoretično dete je zrastlo, se razmnožilo in poselilo rodovitne kotičke človeških možganov. Darvinoskopija lepo pokaže, koliko možganov z rodovitnimi kotički človeštvo premore in koliko možganov je brez takšnih kotičkov … Spotoma pa je razvojni nauk opravil razvoj tako neslutenih razsežnosti kot življenje samo. Izvorni darvinizem se je sicer ohranil, vzniknila pa so brezštevilna nova kraljestva darvinizmov, ki jih z njim povezuje samo ime in nič drugega. Ta pa so naselila tudi nerodovitne kotičke možganov …

Največje takšno kraljestvo je socialni darvinizem. Skrajno resni, hudo pametni in brezupno spodobni osebki se sklicujejo nanj, obenem pa še vedno popizdijo kot opice, če jih kdo enači z opicami.

Socialni darvinisti izpodbijajo sami sebe. Po eni strani trdijo, da je glavna finta življenja preživetje najboljših, po drugi strani pa, da se najslabši (reveži, pijanci in norci) razmnožujejo bolje kot najboljši.

Na začetku sicer niso trdili tega. Trdili so, da je glavna finta življenja preživetje najplodnejših (survival of the fittest). »Najplodnejši« so se prekrstili v »najboljše«, ko so si razvojni nauk izposodili ekonomisti in ga prikrojili po svoji skrajno sebični in krvoločni meri.

A tudi brez tega je trditev napačna. Osebek z uporabno in dedno mutacijo mora imeti vsaj enega potomca, ki ima vsaj enega potomca, ki ima … Če le tu in tam preživi in se razplodi več kot eden, se mutacija na dolgi rok razširi na vse pripadnike iste vrste.

Presenetljivo enako velja za osebke s škodljivimi dednimi mutacijami. Če te niso smrtonosne, oni pa imajo plodne potomce, ki imajo plodne potomce, ki imajo …, bodo na koncu vsi pripadniki vrste imeli škodljivo mutacijo. Primer takšne mutacije, ki je prisotna pri mnogih vrstah, je npr. skrajna nasilnost samcev. Če se samci pohabljajo, pobijajo in drug drugega ovirajo pri razmnoževanju, je genski sklad vrste bolj siromašen, kot bi bil sicer, kar lahko ob velikih spremembah vodi v njeno izumrtje. Uspešnost lastne vrste lahko bolj kot velikim možganom pripišemo dejstvu, da človeški samci drug drugemu večinoma ne preprečujemo oplojevati samic. Po tej zaslugi vzdržujemo bogat genski sklad, ki nam omogoča, da se razmnožujemo v izjemno raznolikih okoliščinah.

In tukaj pridemo do druge zmote socialnih darvinistov – da se najslabši razmnožujejo bolje kot najboljši. Povezava med kakovostjo genov in debelino denarnice lahko nastane samo v glavah z malo kakovostnih in debelih povezav … Resnica je, da se ljudje, ki imajo težko življenje, v povprečju razmnožujejo bolj kot ljudje, ki so snovno in duhovno preskrbljeni. Ne samo ljudje – to velja tudi za druge vrste. Če lovci streljajo divjad, se razmnožuje bolj, kot če je ne streljajo. Kjer je plenilcev malo, plenjenci veliko več časa in truda posvetijo osvajanju in predigri kot samemu seksu. Ni torej pomembno, ali so osebki 'najboljši' ali 'najslabši', ampak ali so siti in spokojni ali lačni in prestrašeni.

Tudi ta zmota je imela krvoločno posledico – evgeniko. Ko je v nacističnih taboriščih smrti dosegla svoj vrhunec neprebavljivih razsežnosti, so se ji bili znanstveniki in vladarji prisiljeni odpovedati. Ohranila se je le v ekonomiji – panogi, ki ni niti znanost niti vladanje, a je hkrati oboje. Ekonomisti so rekli: »Zakaj bi rajo pobijali in sterilizirali? Raje jo tako izmozgajmo, da se ne bo imela moči razmnoževati.«

Ekonomija je neskladje med preživetjem najboljših in boljšim razmnoževanjem najslabših izpljunila v obliki neoliberalizma – ni ga odpravila, ampak združila. Bolj kot 'najboljši' izmozgavajo 'najslabše', bolj se ti razmnožujejo. To izmozgavanje je trdo delo, s katerim se tudi 'najboljši' vedno bolj izmozgavajo. Razlika je le, da so prvi vedno bolj bogati, drugi pa vedno bolj revni. Življenje je za oboje vedno težje, in posledično se oboji čezmerno razmnožujejo.

In kaj ima vse to z Darwinom in njegovim naukom o razvoju vrst? Nič. Do človeka še ni bilo vrste, ki bi v pomanjkanju naravnih nesreč sama sebi ustvarila trajno umetno ujmo, samo da se lahko igra preživetje v skrajnih razmerah in se temu primerno besno razmnožuje …

Od konca zadnje ledene dobe so na Zemlji izjemno ugodne razmere za življenje. Tu in tam je bilo nekaj bolj hladnih in temnih let zaradi kakšnega vulkanskega izbruha, sicer pa smo imeli raj. In bi ga imeli še naprej, če ga ne bi izgnali …

Če smo jih že ustvarili, bi lahko strojem prepustili večino dela in uživali življenje. A mi raje garamo kot stroji, trpimo in se plodimo. To ni darvinizem, ampak blaznost.