Ne le vsakodnevna domača, službena in družabna praksa, tudi izsledki mnogih obsežnih raziskav nesporno potrjujejo dejanskost o popolni nezanesljivosti človeškega spomina in pričevanja. Manipulacije z dogmami, prireranjem, prilaganostjo in z nepregledno množico vtihotapljenih spekulativnih in invalidnih teorij so človeku omotili um – še strožje: ga narkotizirali – mediji pa so ga oslepili ter pogreznili v mrak in temo, kjer se ne preprašuje. Ker se spričo narkotiziranosti in slepote večina ljudi nima volje prepraševati ali se celo ne more več prepraševati.

  Zato:

  Enako kot ladijski konvoj, čigar hitrost je takšna kot hitrost najpočasnejšega plovila, se tudi misel čoveštva premika kot najpočasnejše misleči, v najglobljem bistvu – nemisleči in slepi. In to je tista zavora, zaradi katere se raven človeštva ne vzdigne – preprosteje – vrednostno ne napreduje. Najsibo to po vprašanju umskosti kot po vprašanju duhovnosti, zelo zelo verjetno tudi po vprašanju čustvenosti.   

  Toda – kaj je misel?

  Je misel tisto, kar že tisočletja trdijo da je, ali to le deloma drži ali je celo vse kaj drugega?

  Je tudi videti kaj tisto, kar že tudi tisočletja razlagajo da je tako in tako, ali to spet le deloma drži in ali je to spet vse kaj drugega?

  Pisec teh vrstic je kdaj  že spoznal, da tako ena kot druga tisočletja stari razlagi preprosto ne moreta držati.

  Ker možganska skorja ni prav nič drugega kot recimo ji "obveščevalna agencija", sestavljena iz ogromne množice centrov za oddajanje vprašanj ves čas vseprisotni kozmični informaciji o vsem, hkrati pa je v njej tudi ogromna množica sprejemnikov za odgovore na ta vprašanja. In če ne znaš vprašati, tudi odgovora ne bo. Konec koncev ni iz trte izvita tista, da se ti nekaj pripelje v glavo. In ne samo v glavo. Kot izkušnje in spoznanja in posledično spomin se ti odgovori kot informacija porazdelijo in vtelesijo v sleherno celico človekovega organizma.

  Misli potemtakem niso v glavi, ker so izventelesne in so vse prej kot zasebna stvar, ker so last vseh, ki želijo vprašati vesolje, se pravi misliti. Ker jim misel sama narekuje misliti. Nekdo iz teh ali onih vzrokov več vprašuje o denimo glasbi in pač dobi več informacij o njej, zato se zapiše glasbi. Spet drugi je bolj dovzeten po vprašanjih fizike in se zapiše fiziki in tako naprej.

  Nesmisli, prepričanja, nelogična in bedasta sklepanja itd. so torej lahko samo odziv na površna vprašanja ali pa gre za kratek stik v elektriciteti živčevja. In spet smo pri poprej omenjenima narkotiziranosti in slepoti.  

  Zdaj pa na ulico in to skušaj razložiti nekomu. Saj te ubije, če ne še kaj hujšega. Ljudje imajo do kraja ošaben prezir na kritiko svoje dejanskosti, pri čemer sploh ne vzamejo v ozir neposredno soočenja s svojo dejanskostjo.  

  In kako je z – videti kaj?

  Gre izključno za mentalni proces. Vidni center ves čas sprašuje centre v možganski skorji, ali imajo kakršnokoli razlago za slike, ki vdirajo vanj. In če v mentalnem, se pravi izkušenjskem in spominskem besednjaku ni nikakršne razlage za te slike, se jih preprosto ne vidi. Krepitev, večanje in širjenje mentalnega besednjaka je torej gola stvar izkustev, spoznanj in spominov, ki so zasidrani v sleherni celici.

  "Mentalnost" je potemtakem izključno fiziološkost.

  Ja, v naravi je vse genijalno enostavno. Celo najenostavnejše. Ker za razliko od zavedenih ljudi ni tako bedasta in iracionalna, da bi komplicirala. Povrh je  najenostavnejše vedno najtežje doumeti.

  Ker je "imenitneje" komplicirati. In se seveda pustiti zavajati s strani psihologov, razlagalcev duhovnosti, tistih z lece in kaj je še teh lahkokruhniških manipulantov.

  Takšna je torej neizprosna dejanskost, kognitivna gospoda, razlagalci nasprotnega. Tako enostavno, pravzaprav najenostavnejše je to. To isto v vednost tudi vsem figovskim razlagalcem psihološkosti, duhovnosti...