Na Fakulteti za socialno delo sem študentkam in študentom oni dan predstavil svojo zadnjo knjigo Inkluzija otrok s posebnimi potrebami: za družbeno pravičnost. Na tem kraju bi dodal razmišljanje o statusu resnice v današnjem svetu in o odnosu ljudi do nje, ker imam vse močnejši občutek, da so vse pomembnejša mnenja, ki jih imajo radi sofisti, in je vse manj pomembna resnica. Ljudje tako vedno znova ponavljajo, da imajo pravico do mnenj in do svobode govora, redko pa slišim koga reči, da ima pravico do resnice.

Hannah Arendt v knjigi The Human Condition (1958) zapiše, da lahko ljudje doživljajo pomen in smisel sveta le, če se med seboj pogovarjajo ter ustvarjajo pomen in smisel. Kako je s tem danes?

Če nas resnica sveta, v katerem živimo, ne zanima, če nas zanimajo zgolj naključna mnenja o njem ali pa klišeji in puhlice brez globljega pomena oziroma smisla, če nas zanima propaganda, če resno jemljemo neskončno poplavo oglasov in drugih praznih medijskih vsebin, če verjamemo, da je življenje ena sama brezmejna mladostna zabava, smo v resnih težavah. V njih pa smo tudi, če smo do vsega tega cinični. Zakaj?

Naj odgovor zasnujem s pomočjo kratke predstavitve letošnje nagrade, ki jo vsako leto podeljuje svetovno znana založba Verso najboljšim študentom na londonski univerzi Birkbeck.

Letos jo je dobila študentka Elle Aspell-Sheppard za svoj projekt o post-resnici.

V njem je pokazala, kako se v komunikacijskem kapitalizmu (communicative capitalism), v katerega smo potopljeni vsi, dogaja pomembna sprememba v načinih vedenja ljudi.

Ti so zaradi posebnega delovanja poznega kapitalizma vse bolj medsebojno izolirani, kot da družba zares ne obstaja, in obremenjeni s trajnim ciničnim odnosom do vsega, tudi drug do drugega. Simbolna učinkovitost takih ljudi, pravi Elle Aspell-Sheppard, je vse manjša, oziroma je podrejena novemu načinu komuniciranja, za katerega je značilno, kar sledi v nadaljevanju.

Mediji bruhajo na trge vse večje količine izmišljenih novic (fake news), za katere nikoli ne moreš ugotoviti, ali so resnične ali ne. Bizarno hitri način življenja sili ljudi v nenehno preverjanje novic (fact-checking), poudarja letošnja nagrajenka, zato se do skrajnosti poenostavljajo analize dogajanj, ljudje pa nenehno vrtijo po rokah pametne naprave in nekaj preverjajo. Razumevanje ni tako pomembno, saj je zares pomembno spreminjanje pogovarjanja v komunikacijske spektakle, v katerih sodelujejo osamljeni posamezniki, ki si želijo čim intenzivnejših dražljajev, obenem pa ne zaupajo nobeni avtoriteti več, saj je tudi ne priznavajo, ker je pomembnejši cinizem.

Veliki humanistični in komunistični ideali egalitarnosti, solidarnosti in skupnega življenja se spreminjajo v prah in izginjajo, namesto njih pa se uveljavlja vse bolj divje poganjanje ljudi k vedenju in delovanju, ki ne proizvede nobenega smisla ali pa ga proizvede kvečjemu za vzorec.

Ali kot pravi Franco Berardi, čigar knjigo The Age of Impotence and the Horizon of Possibility sem pravkar vnovič z velikim užitkom prebral: edina koherentnost sveta je možna zaradi skupnega delovanja ljudi, ki si delijo pomen. Ko se prijateljstva razkrajajo, ko je solidarnost zamejena in ostajajo ljudje sami zase, se realnost spreminja v kaos, koherentnost socialnega in družbenega okolja pa nadomešča vse bolj krčevita in obsesivna težnja k identifikaciji.  

Elle Aspell-Sheppard pa podčrta: ko je skupnost ljudi (human togetherness) izgubljena, ko so ljudje le še za ali proti drug drugemu, tako kot v vojni, postane pogovarjanje zgolj govorjenje (mere talk), še eno sredstvo za dosego cilja, ki je bodisi zavajanje sovražnika ali pa zaslepljenost vsakogar s propagando. Bolj ko so sporočila preprosta, hitreje potujejo in več povezav ustvarijo. Besede nadomeščajo podobe, ikone in simboli, ki se v komunikacijskem kapitalizmu vrtijo brez konca in kraja, so prenosljivi in vselej dosegljivi vsakomur. Novi imperativ je: povej mi nekaj s tremi smejkoti (emojis) ali manj.

Ljudje zato vse manj poslušajo in vse bolj gledajo. So gledajoče občinstvo, ki ga zanima, kdo bo povedal – ali še raje: pokazal – kaj še bolj utrganega, nenavadnega, čudaškega ali celo povsem norega. Novica namreč ni to, kar bi človek potreboval za razumevanje sveta, poudarja Elle Aspell-Sheppard, temveč je nekaj nepričakovanega, novega in drugačnega ter zanimivega, če je le okrašena s kakim konfliktom, umorom ali izbruhom sovraštva.

Realnost je skrčena na množico subjektivnih intenzivnosti, tako kot pri zasvojenosti z drogo, ki je zasvojenec potrebuje vse več, ljudje pa se razporejajo po skupinah, ki sovražijo druga drugo, poudarjajoč, kako dobro je imeti kapitalizem, v katerem je medsebojno tekmovanje v korist vseh.

Zaton simbolne učinkovitosti in pogojevanje samodejnega klišejskega odzivanja na svet zaznamuje popoln propad simbolnih in govornih dejanj, v ospredje pa potiska afekte, intenzivnosti, močne čustvene odzive ter mobilizira razvrščanje ljudi, ki so lahko zgolj naši ali pa vaši. Naše sprejemajo, vaše kajpak sovražijo.

Politiki se pridružujejo spektaklom, zato se na ljudi ne naslavljajo kot na sogovorce, temveč kot na televizijske gledalce, željne še več zabave, spektaklov, medsebojnega obmetavanja z gnilimi jajci in bizarnimi izrazi.

To ni občinstvo, ki govori in misli, to je zgolj občinstvo, ki gleda, pravi letošnja nagrajenka.

Moj poklon, Elle Aspell-Sheppard.