Služba pogosto nima veze z delom. Velik del službenega časa je namenjen razpravljanju o tem, kaj in kako bi bilo treba narediti. Uvod v to razpravljanje je ponavadi predolg govor samovšečnega vodilnega o tem, kaj in kako se je naredilo. Naredilo se je seveda izključno po njegovi zaslugi, kajti, kot tudi pove, bi vsi ostali lahko delali več in bolje, bili bolj uslužni in ubogljivi ter hkrati samostojni in ustvarjalni. Tudi delavci posvetijo veliko časa in truda gledanju sodelavcem pod prste, ko so zraven, in klevetanju, ko jih ni zraven.

Prav tako bogat kos delovne pogače je namenjen uvajanju. Najprej je treba uvesti sebe v delo, se naučiti uporabljati pripomočke in shajati s sodelavci. Ko je to opravljeno, pridejo dodatne delovne naloge. Vedno bolj pogosto se spreminjajo delovni pripomočki. Sodelavci se odpuščajo in prihajajo novi, na katere se je treba navaditi. Ko se v tem za silo znajdeš, postaneš nadomeščevalec odpuščenih in uvajalec novih sodelavcev. Kmalu napreduješ, in spet gre vse od začetka.

Kadar opravil ni treba usklajevati, ampak opraviti, potekajo dolgi sestanki glede usklajevanja. Kadar jih je treba uskladiti, da bodo opravljena s čimmanj mrtvega teka, pa se vsem mudi …

Delovne naloge se ves čas mešajo, spreminjajo in dodajajo. Večtedenskim in večdnevnim se dodajajo urne, minutne in trenutne. Uletavajo po e-pošti, po telefonih in v živo. Nekatere lahko počakajo dan ali dva, nekatere urco ali dve, nekatere pa morajo biti narejene takoj – najpogosteje več njih hkrati. Če gospodarstveniki že tako zavzeto in natančno računajo, koliko makro in mikro izgube prinese ušiv dela prost dan, bi nas lahko razsvetlili tudi z izgubo, ki jo prinaša preklapljanje med opravili – vključno s stroški zdravljenja načetih živcev …

Da bi bilo vse skupaj še težje, se tudi izdelki in storitve ves čas spreminjajo in dodajajo. Če se vodstvu kljub temu zazdi, da ljudje postajajo preveč utečeni, pa spremeni način dela. Večina teh sprememb ni na bolje (pogosto je na slabše), ampak so zgolj same sebi namen.

Koliko časa, truda in volje ostane za delo?

Kot šolar sem se čudil, koliko znanja, ki ga ne bomo potrebovali nikoli več, si moramo trpati v glavo. Z načinom podajanja pa so nam priskutili tudi tisto malo znanja, ki nam pride prav ali bi nam vsaj lahko prišlo prav, če nam ga ne bi tako priskutili, da smo večino pozabili.

Kot poklicni zelenec sem se čudil, koliko časa se v gledališču nameni usklajevanju, črtanju besedila, razpravam o malenkostih, ne da bi upoštevali celotno zgodbo, uprizoritev, duh časa in prostora, ter predvsem čakanju, da nekdo pride oz. nekaj kupi, izdela ali popravi. Tudi zato sem zapustil šovbiznis in se lotil pisateljevanja – samo da sem ugotovil, da je potrebno za uspeh vložiti več časa in truda v nastopanje, pojavljanje na pravih mestih in druženje s pravimi ljudmi – torej v šovbiznis – kot v pisanje.

S časom sem ugotovil, da je tako skoraj vsepovsod – razen za tekočim trakom in pri delu z ljudmi. Delavci za tekočim trakom samo delajo. Občasno so prisiljeni ob drdranju strojev poslušati tudi modrovanja nadrejenih, za klevetanje pa imajo čas le med malico. Tudi medicinske sestre in bratje, varuhi in pomočniki ljudi samo delajo. Pametni nadrejeni jim v skrbi za lasten zaslužek nagrmadijo toliko oskrbovancev, da lahko poskrbijo le za njihove osnovne telesne potrebe (vnašanje, izločanje, čiščenje in spanje). Od delavcev za tekočim trakom jih loči le to, da ni traku in da morajo poleg nakladanja nadrejenih poslušati tudi nakladanje 'izdelkov'. Koliko časa, truda in volje ostane za odnose, ki bi morali biti v teh primerih delovna naloga?

V delu je torej premalo ali preveč dela, nič sprostitve in preveč nepotrebnega početja. Odnosi so preračunljivi: pokornost in odpor, klevetanje in lezenje v rit.

Koliko časa, truda in volje lahko človeku po vsej tej moriji duha ostane za 'izvendelovno' življenje – da ga dela prijetnega sebi in drugim?