"Vsak po svojih zmožnostih, vsakemu po njegovih potrebah", je Marxova misel. Takoj, ko jo zapišemo, tvegamo, da nas bralec proglasi za marksista, socialista ali komunista. Vendar se s tem ne nameravamo ukvarjati. Ideologije običajno hitro razvnamejo vroče glave oziroma najnižje človeške strasti. Takoj se pojavi pravi arzenal žaljivk in zgodovinski spomin se razpotegne vsaj do 2. svetovne vojne, če ne še dlje. Nas pa to ne zanima. S treznim razumom bomo razmislili o zgornjih besedah.

Čeprav avtorstvo misli vsak po svojih zmožnostih, vsakemu po njegovih potrebah pripisujemo Marxu, gre dejansko za tisočletja staro ekonomsko načelo oziroma ekonomski model. Gre za prvotno družinsko oziroma domačijsko ekonomijo, pri čemer ne mislimo zgolj družine v njenem ožjem pomenu, temveč prvotne skupnosti in tudi druge plemenske, rodovne in lokalne skupnosti, ki so tako ali drugače – v nekoliko spremenjeni obliki – preživele vse do današnjih dni.

Takšna ekonomija je logičen temelj vsakršne človeške skupnosti, kajti človek je ob rojstvu najbolj nebogljeno bitje na planetu. Mnogo let je zadovoljevanje njegovih osnovnih potreb povsem odvisno od družine ali širše skupnosti. Takrat zanj še kako velja, da prejme dobrine po svojih potrebah (z dobrinami ne mislimo samo fizičnih dobrin, temveč tudi nematerialne kot so nega, skrb, varstvo itd). Drugače sploh ne bi preživel, s preživetjem posameznika pa je povezano tudi preživetje družbene skupnosti.

Kasneje, če je zdrav, posameznik lahko sam zadovoljuje svoje osnovne potrebe. Pa ne samo svojih potreb, svoje presežne zmožnosti lahko zaposli v dobro drugih družinskih članov ali pripadnikov širše družbene skupnosti. Takrat družbi lahko prispeva po svojih zmožnostih. V starosti, ali ko je bolan ali če je hendikepiran, spet dobiva po svojih potrebah.

Na teh temeljih sloni tudi sodobna socialna država. Kompleksen davčni sistem in javni sektor (zdravstvo, šolstvo, socialne službe itd.) delujeta po načelu vsak po svojih zmožnostih, vsakemu po njegovih potrebah. Seveda ni vse idealno, vendar številne države, še zlasti skandinavske, uspešno delujejo po omenjenem načelu; tudi Slovenija je (zaenkrat še) socialna država takšnega tipa.

Res pa je, da danes vse bolj prevladuje neusmiljena tekmovalna miselnost: čim več zase, za druge mi je vseeno. To je temeljna paradigma današnje ekonomije. Zato so družbeni odnosi vse bolj zaostreni, zato je v svetu toliko konfliktov in vojn. Človeška družba na takšen način dolgoročno ne more preživeti.

Ekonomski model, ki smo ga poimenovali družinska ali domačijska ekonomija, je dejansko ekonomija delitve. Ko Maitreja pravi, da naj bo potreba vašega brata merilo vašega delovanja, lahko te besede razumemo, da moramo ekonomski sistem organizirati tako, da bo njegova prva prioriteta zadovoljevanje osnovnih potreb vseh ljudi na planetu. V družini to poznamo: z delitvijo dobrin zadovoljujemo potrebe vseh družinskih članov po načelu vsak po svojih zmožnostih, vsakemu po njegovih potrebah. Prestavimo to miselnost na širšo, državno in planetarno raven in ustvarili bomo briljantno civilizacijo.

Dodajmo še nekaj: dejavnik okolja. V preteklosti okoljska situacija ni bila kritična, danes pa moramo zadovoljevati potrebe vseh ljudi na planetu s pravičnejšo delitvijo dobrin, vendar v ravnovesju z okoljem oziroma z naravo kot celoto.

Vsak po svojih zmožnostih, vsakemu po njegovih potrebah, v ravnovesju z naravo.