{facebook http://za-misli.si/images/drutar.jpg}

Vsakdanja ideja je, da tvorimo ljudje različne skupnosti: družina, sodelavci, narod. Prav tako vsak dan čutimo, da take skupnosti dobro delujejo ali pa ne delujejo, kot bi želeli. Včasih rečemo, da smo premalo povezani, da smo preveč vsak zase, da smo odtujeni, da so nekateri ljudje povsem izključeni iz skupnosti, da obstajajo ranljive družbene skupine.

Toda navadno je na delu iluzija, kajti taka skupnost sploh ne obstaja kot entiteta. Obstajajo posamezniki, obstajajo medsebojni odnosi, skupnost ali občestvo pa ne obstaja. Je nekaj zamišljenega, včasih pa je celo povsem izmišljeno.

Pa vendar lahko kot simbolna bitja krepimo občutek pripadnosti občestvu, lahko se vedemo, kot da obstaja in da s svojim delovanjem prispevamo k njegovemu obstoju. Če tega ne bi zmogli, bi dejansko bil vsak človek bitje zase, ki bi tudi skrbelo zgolj zase, nad tem pa bi bili zelo zadovoljni neoliberalni ekonomisti.

V takem primeru bi bila človeška občestva kot mravljišča, ki sicer delujejo kot dobro namazani stroji, vendar imajo mravlje premalo nevronov, da bi imele zavest oziroma idejo o njih.

Rečeno po domače: občestvo lahko obstaja, če se obnašamo, kot da verjamemo, da lahko obstaja, kot da verjamemo, da obstaja po naših željah. Lepota in produktivnost take drže pa je, da z njo dejansko neposredno prispevamo k njegovemu obstoju, saj določa naše vedenje oziroma delovanje. Obnašamo se, kot da obstajajo potenciali za obstoj občestva, v katere verjamemo in jih skušamo uresničiti v praksi, kar pomeni, da na koncu to, v kar verjamemo na začetku, tudi zares obstaja kot simbolna tvorba.

Občestva torej lahko ustvarjamo, lahko jih negujemo, lahko skrbimo zanje, lahko jih kultiviramo; seveda jih lahko tudi uničujemo in na koncu celo uničimo. Lahko presegamo nasprotja, konflikte, razhajanje, odtujenost, različnosti in drugačnosti, ki nam ne morejo biti v ponos. Ni nujno, da to naredimo, vsekakor pa obstajajo potenciali, da naredimo kaj takega. Bodočnost občestev ja zato mogoča, utopije so mogoče.

Včasih za vse to, za svetlo bodočnost, potrebujemo gospodarja nad seboj, kot bi rekel Kant. Sliši se čudno, morda celo šokantno, vendar nikakor ni, kajti ljudje so še vedno navajeni verjeti, da je človek svobodno bitje, ki uporablja svobodno voljo po svoje. Naj navedem nekaj argumentov, da ne bo trditev visela v praznem.

Nobeno naključje ni, da ljudje pogosto naredijo to, o čemer govorimo, ustvarjajo skupnost namreč, ko so ogroženi, ko je ogroženo občestvo, ki mu pripadajo, ko se torej očitno dogaja nekaj, kar jih presega v njihovi vsakdanji egocentričnosti in v njihovem rutinskem egoizmu. Takrat lahko v trenutku stopijo skupaj, kot pravijo v žargonu, in naredijo, kar je bilo še pred eno uro videti povsem nemogoče, neuresničljivo in nedosegljivo. To je res zanimivo: nenadoma so različni posamezniki prepričani, da je ogrožena njihova skupnost, ki empirično sploh ne obstaja, in jo branijo pred nevarnostjo. Kako torej braniš pred nevarnostjo to, kar sicer ne obstaja?

Podobno se dogaja, ko se znajde človek v tujini. Ko je sam med tujci, se v trenutku počuti drugače, ko sreča še enega sotrpina iz domovine. Nič več nista dva posameznika, izgubljena v množici, ampak postaneta midva. Kot bi se zgodil čudež.

Da bi varovali in zaščitili skupnost, se moramo seveda začeti obnašati drugače, kot se sicer obnašamo v vsakdanjem življenju. In to tudi zares storimo. Včasih je prav neverjetno, kako se spremenijo ljudje, ki so še do včeraj zatrjevali, da se ne morejo spremeniti in da se ne bodo spremenili, pri tem pa se sklicevali tudi na svojo naravo, pa na gene, horoskop, polno Luno in vse drugo.

Kaj se zgodi, kako pojasniti tako vedenje ljudi?

V osnovi je razmerje med svobodo posameznika in njegovo zmožnostjo za podrejanje. Navadno ljudje mislijo, da je gospodar tisti človek, ki jim pove, kaj naj naredijo, ali jim celo ukazuje, kaj morajo storiti. V resnici pa pravi gospodar nikoli ne pove hlapcu, kaj naj stori, ampak naredi nekaj drugega, radikalnega.

O tem nas je poučil Freud. In pokazal, da je analitik v analizi pravi gospodar. Ki pa pacientu ne reče, kaj naj stori, ne ukazuje mu kot kak nadut šef, temveč mu sporoča, da lahko nekaj stori, da je zmožen, kar je seveda nekaj drugega; dobro vemo, kdo je pravi gospodar in kako deluje, prav tako pa nam je jasno, da je človeško bitje zmožno za gospodarja nad seboj.

Pacient tako sprejme sporočilo, ga razume in spozna, da je res zmožen, da res lahko nekaj naredi, čeprav do vstopa v analizo ne verjame, da je to sploh mogoče, ali pa vsaj močno dvomi. To je izjemno dragocena izkušnja.

Toda tudi pacient je paradoksen, ne le analitik kot gospodar. Že s samo odločitvijo za analizo sprejme opisano možnost, čeprav sprva nezavedno. Pacient ob vstopu v analizo torej dobesedno ne ve, da nezavedno ve, da lahko nekaj spremeni v svojem življenju. V nasprotnem primeru ne bi nikoli prestopil praga analitikove sobe ali pa bi se povsem motil glede narave analize in njene funkcije v njegovem življenju.

Nobena notranja motivacija, o kateri radi govorijo psihologi, pri tem ne pomaga. Pacient mora oditi k analitiku kot pravemu zunanjemu gospodarju, da bi izvedel, kar vseskozi nezavedno že ve: da lahko naredi nekaj, da je zmožen, da mora nekaj spremeniti, če se hoče znebiti trpljenja in simptomov, da torej lahko spreminja svoje življenje.

Kant bi dodal: da bi bil človek svoboden, in vseskozi že je potencialno ali a priori svoboden, mora biti prisiljen v svobodno delovanje. Če ni prisiljen, spontano zamenja pravo svobodo za navidezno in postane – v kapitalizmu zlasti potrošnik, če sploh ima dostop do denarja. Gospodar, o katerem razmišlja Kant, je v tem smislu še hujši od vsakdanjih šefov in drugih avtoritet, kot jih imenujejo, saj sili človeka, da si sam pove, kaj želi in kaj mora storiti.

Lahko je slediti gospodarju, ki pove, kaj naj storim. To sem izkusil v vojski. Neskončno lahko in celo zabavno je bilo poslušati poveljnika, ki se je drl name in ukazoval, kaj naj naredim, saj je bil povsem nemočen. Čisto nekaj drugega pa je, ko spoznaš, da zmoreš, nimaš pojma, kaj naj bi storil, zraven pa ni nobenega šefa, ki bi ti povedal, kaj naj bi naredil, kar pomeni, da moraš v celoti prevzeti odgovornost na svoja pleča.

Osnovna gospodarjeva ideja je torej povsem jasna: lahko narediš več, kot si misliš. Ko se ji človek podredi, ne smemo misliti, da jo sprejme, deluje. Ideja deluje tako, da se človek začne obnašati skladno z njenim pomenom. In če pri tem vztraja, je na dobri poti spreminjanja samega sebe in lastne eksistence.

Človek se torej ne spreminja sam od sebe, temveč se spreminja prek drugega, zaradi zunanje sile, ki se ji podredi. Ko se to zgodi, si reče: ne morem drugače, tudi če bi hotel. Jaz dejansko ni gospodar v svoji hiši, kot bi rekel Freud, in to je zelo dobro.

Bodočnost življenja v kapitalizmu je bolj kakor v preteklosti odvisna od zmožnosti ljudi za subjektivacijo, za svobodno pokorščino pravemu gospodarju. Brez njega bo življenje vse bolj barbarsko in mizerno.

Le kdo bo novi gospodar?