V eni svojih knjig pravim: »Življenje ga je nekajkrat tako dodobra streznilo, da je začel piti.«

  Življenje ni nekaj, kar teče po nepojmljivem tiru, ki mu ne gre ugovarjati, češ da je vse določeno vnaprej (spesnjena karma!) ali bob ob steno ali že vnaprej izgubljena bitka. Volja življenja je prav nasprotna! – zahteva, da mu ne prikimavaš, zahteva ugovarjanje, zahteva, da mu ne smeš pokazati, da te šiba, zahteva, da ga sprejmeš za nasprotnika, vrednega najglobljega spoštovanja. In šele na ta način se lahko dostojno spoprijemeš z njim, šele takrat te tudi življenje spozna, sprejme in vrednoti kot dostojnega nasprotnika. In samo pod temi pogoji si lahko ustvarjajoče bitje, ne pa pripadnik čezštevilne črede tako zelo čislanih "vzornih" kimavcev. 

  Saj bi končno moralo že skromnemu umu kapniti, da je vse v vesolju neločljivo povezano z vsem z informacijskimi povezavami in elektromagnetno mrežo in zato mora vse učinkovati na vse. Da je vse učinkujoče in učinkovanje, podprto in podpirajoče. 

  In zato je sočasno vse in vzrok in delovanje. Ali drugače – vsako dogajanje v vesolju se odraža v vsakem dogajanju in je v odvisnosti drugega ob drugem, drugega z drugim.

  Iz česar nujno sledi, da ni ničesar brez vseh drugih stvari.

 In če odmislimo čas, je vse preteklo, zdajšnje in bodoče – ENO, vendar vse RAZLIČNO.

  Vzemimo denimo um in poželenje. Kakor da sta um in poželenje neki reči sami zase, brez medsebojnega razmerja. Kakor da tudi poželenje ne bi imelo v sebi določene količine uma – in nasprotno. To je povsem isto, kakor da nasprotna pojmovanja niso eno samo pojmovanje, enako kot trditev, da neukrep ni ukrep.

  Saj vendar vse učinkuje, nujno mora učinkovati na vse. Samo ta nepredstavljivost, neizmerljivost in neizračunljivost so lahko kot sila sprostile prvobitno in večno energijo v pritisk in sunek in kresnila elektromagnetizem, ta pa je spet izgradil vesolje, ki se kot izraz neskončno različnih valovanj med ostalim vede tudi kot snovnost. Pri čemer je temeljni organizacijski princip snovnosti nenehno gibanje in nenehna spremenljivost vseh njenih delcev in njihova vseprežetost z elektromagnetizmom, ki je v službi povezujoče substance. Snovnost potemtakem ne more imeti energije, ona je samo dogajanje vseh energij, ujetih v njej.

  In tudi s človekom – enako kot z vsem snovnim v vesolju – ni, ne more biti in zato tudi ni nič drugače.

 Kakšno prozorno mazaštvo, ponarejevalstvo, pritlehno varanje, bleferstvo, nastopaštvo in šarlatanstvo vseh teh brezštevilnih posrednikov v duhovnem in psihološkem s svojimi nobel razlagami in napotki za življenje! Z ozirom na poprej  rečeno: še idejne zasnove za načrt hiše ne poznajo, neizprosno "znanstveno" pa trdijo o prahu v tem in onem prostoru.

  Jasno! – neuspelost te "neizprosne znanstvene" obravnave vselej in brez možnosti ugovora položijo v naročje vsemu drugemu, samo fiziologiji ne. Oni so vendar poklicani za duhovnost in psihološkost. In kdo, razen kajpak njih, sploh lahko reče karkoli po teh vprašanjih? K besedi še posebej nista vabljena prezračen duh in zdrav razum. 

 Ja, duhovnost in psihološkost – en sam blebet, eno samo zavajanje, ena sama špekulacija, ker pač ne poznamo skrivnosti snovnosti oziroma igre energij v celicah,  molekulah in ničkoliko manjših delcev v njih. Ker se človeku še sanja ne, da so njegov temperament in posledično značaj in vsi njegovi odzivi samo posledica strukturiranja vode v živčevju in mišičevju na te ali one dražljaje.

  In to je fiziologija! – ta človekova "duhovnost", ta človekova "psihološkost". 

  Ne ne! – duhovnost in psihološkost so rekli in še kar naprej nakladajo in neizprosno vztrajajo s tem nakladanjem.

  Kakšno pritlehno ponarejanje človeku najbližjih, lastnih reči! –  njegove sestavnosti.

  Se tudi ve, zakaj!

  Saj je človek po njihovem vendar neskončno več kot naravno bitje, je toliko da ne rešitev vesoljne uganke, celo nekaj, kar sploh ni moč odmisliti – zato je lahko le simbolno in duhovno bitje.

  In zato so spesnili temu pripraven pojem.

  Ki so ga imenovali duša.

 Težko – če sploh! – bi lahko našli bolj praznoveren in hkrati tako nizkotno, tako svetohlinsko manipulativen pojem.

  Povrh so temu noremu pojmu nadeli še toliko pomenskosti in pridevnikov in česa vsega še ne, da več skoraj ni mogoče, pri čemer je vsaka pomenskost pojmovana v točno toliko različicah in odtenkih, koliko je bilo doslej živečih, koliko je trenutno živečih in koliko jih bo še živečih po takšnem pesniškem in manipulativnem pojmovanju.

  Celo locirali so jo – to neobstoječo dušo. Tam nekje okoli srčnega predela se moraš prijeti – toliko, da jo lahko zgrabiš.

  Ajajaj!

  Donebesno absurdna prigoljufanost!

 In ravno s to svetohlinsko prigoljufanostjo si še zadnji nesrečnik, še zadnja para in še najubornejši zmene pripisuje skoraj neskončno pomembnost. 

  Zakaj je potemtakem toliko ponesrečkov, toliko zadnjih par, toliko zmenet?  

 Gre samo za to, da na zmagovalnem odru že par tisočletij stoji tisto manipulativno onostranstvo nastajanja, tisto neumrljivo, tisto božansko, tisto nekaj z večnim namenom, tista krona stvarstva – tista neobstoječa duša.   

  Vendar je vse našteto bistveno enostavnejše in racionalnejše, kakor je to vse v naravi. Gre za fiziološke, torej za naravne procese, znotraj njih pa za igro molekul v celicah, kjer še v njihovem najmanjšem delcu dogajanja vladajo, morajo vladati smotrnost in utemeljenost, to pa je nenehna skrb, neka izbira, neko zbiranje in nenehno usklanjevanje, saj ima pri 200 milijardah celic človekega organizma sleherna celica ves čas informacijo o stanju v vseh ostalih celicah, kar preprosteje pomeni, da so vse celice združene v en organizem – vse skupaj s ciljem iskanja poti lastnega samorazvoja, samoizraznosti in po sobivanju v raznolikosti. Pravila igre so določena s temeljnim principom kozmosa oz. narave. Za primer bo dovolj že bežen pogled v gozd – ko tako hrast, praprot, borovnica in gljive njihovih koreninskih sistemov dajejo oz. posredujejo drug drugemu točno toliko informacij (več tudi ni potrebno), kar vsaka rastlina posamič potrebuje za uspevanje v samorazvoju, samoizraznosti in za sobivanje v sosednosti. 

  Podobne stihe kot po vprašanju duše prepevajo tudi proučevalci uma, ki ga brez možnosti ugovora razlagajo kot nekaj breztelesnega.        

  Ajajaj! – vdrugo.

  Um je vtelešen, nujno mora biti vtelešen v vsakem smislu.

  »Kaj ti moremo, butara nadležna, če tako zoprno vztrajaš,« bodo rekli. »Um je nekaj, kar se pretaka, valuje, potepa, vibrira ali karkoli že – in to izključno v možganski skorji.«

  Nezadostno!

  Ne-za-dost-no!

  Šus! – po domače.

 Um je – mora biti in zato tudi je – kot posledica človekovega izkustva in spoznanj vtelešen v sleherni celici telesa, ki predstavljajo prevajalca med možgani in zunanjim svetom. Možganska skorja pa je – recimo ji – obveščevalna agencija, ki jo tvorijo centri za oddajanje vprašanj ves čas vseprisotni kozmični informaciji o vsem in za sprejemanje njenih odgovorov.

  In več vprašanj kot je in višja kot je mera hotenja zanje, bolj se krepijo centri za sprejemanje odgovorov in obratno. Hkrati se centri krepijo tudi s številom vprašanj in sprejemanjem odgovorov po različnih področjih. Več različnih kot je, jasneje vidiš nekaj, kar na prvi pogled naj ne bi imelo nikakršne zveze z nečim drugim. Cokla so prepričanja, verovanja, predsodki ipd.

  Brez pravkar omenjenih predpostavk pač kokodajsaš, gagaš ali lajaš kot večina po večini vprašanj, čemur "strokovno" pravijo javno mnenje. Pri čemer je slehernik te večine debelo prepričan, da je to mnenje njegovo lastno. Z njegovega zelnika, kot se navadno reče.

  Na tej točki bi se zelje zakrohotalo do nebes.

  Če bi se ga vprašalo.

  Vendar se ga ne vpraša.

  Kako le? – saj je vendar človek po lastnem prepričanju nadrejen vsemu in lahko sodi o vsem, saj je, kot rečeno, vendar on toliko da ne rešitev vesoljne uganke; celo nekaj, kar sploh ni moč odmisliti.

    Ajajajajaj!

  "Potrebno" je torej samo, da ima človek to in ono po njegovo kaj za "s svojega zeljnika" – ne pa, da je to in ono dejansko njegovo.  

   Ostaja samo še vprašanje, kam neki se kot izkušnje, spomin, spoznanja, prepričanja, predsodki, sanje…, skratka (po Freudu) "zavedno in nezavedno", shranjujejo vsa človekova vprašanja in vsi došli odgovori?

  Kot rečeno – zelo zelo verjetno, če ne že kar logično nujno – se vse to kot energijsko valovanje vrti v sleherni človekovi celici, verjetno tudi v njegovi auri, kar vse skupaj tvori spoznavni, izkušenjski in spominski organ v službi koordinatorja ozaveščanih vtisov. Z reprodukcijo celic oziroma njihovih skozi čas vse slabših "fotokopij", nemara tudi z oksidacijo in posledično z umsko in telesno lenostjo vse te reči z leti slabijo. 

  Povrh še besedica o možganskem deblu, ki po razlagi kognitivne gospode nima nikakršne zveze z umom.

   Kaj reči? – Še en šus, tokrat zaključen – vidimo se konec avgusta na popravnem.

  In ko na vse te spesnjene in manipulativne razlage navržeš še vso to rajdo ali sila zajetnih ali do kraja posušenih tetic, ki s svojimi novodobnimi priročniki za vsakogar najdejo argumentirano neovrgljiv napotek za zdravo prehranjevanje in dobro počutje, v bistvu pa samo povečujejo kubaturo knjižničnih polic. Tu nekje so tudi nekajkratni ločenci in nekajkratne ločenke, ki tako zdušno in verostojno pišejo in predavajo o ljubezni, srečni zvezi in družini.   

  Vse v vsemu ringelšpil, s katerega je sredobežnost odvrgla vso zdravo pamet.

  Zatorej! – v kanalizacijo z vsemi duhovnimi in polduhovnimi posredniki, z vsemi temi teologi, polteologi, duhovnimi učitelji, psihologi in kaj je še te obskurantistične manipulantske in priskledniške zalege po vprašanjih uma, duha, telesa in ljubezni!

  Vred z njimi v kanalizacijo tudi z vsemi, ki verjamejo tej zalegi!

 Nazadnje je tudi v kanalizaciji veliko koristnega. Največja koristnost je prav gotovo spoznanje, kaj kanalizacija ni.