{facebook http://za-misli.si/images/in.jpg}

Izjava za javnost po svetovnem dnevu hendikepiranih

Zakaj smo še vedno invalidi?

Ljubljana, 5. decembra — Po tradicionalnem sprejemu za predstavnike invalidskih organizacij ob mednarodnem dnevu invalidov, ki so ga gostili predsednik republike, predsednik državnega zbora in predsednik vlade, je nov dan. Brez iluzij. Ob praznovanju mednarodnega dne invalidov v minulih dneh nismo slišali poročil o velikih dosežkih ali velikih zgodb. Problemi ostajajo in se kopičijo. V teh okoliščinah pozdravljamo vsa dobroverna prizadevanja za večjo socialno vključenost naših bližnjih, ki živijo z različnimi invalidnostmi. Ob tem pa pozivamo k bistveno odločnejšemu prevzemanju odgovornosti za preprečevanje njihovega izključevanja — diskriminacije, ki se jim godi pri uresničevanju človekovih in drugih pravic, dolžnosti ter v povsem vsakdanjih situacijah, »v tistih majhnih krajih, blizu doma«.

Izključenost ljudi, ki živijo z različnimi invalidnostmi, ni naravna posledica različnih zdravstvenih, duševnih ali telesnih oviranosti, ampak zlasti kolektivne nezmožnosti ljudi, družbe in države, da vzamejo zares svojo dolžnost, da se sprejme in pošteno obravnava vsakogar kot osebo z enako vrednostjo in z enakim dostojanstvom. Invalidnost zato veliko bolj kot o lastnostih tistih, ki se jih z njo označuje, govori o tem, kakšna (oz. kako izključevalna) je do njih družba.

Najslabša je tista politika, ki blaži le posledice in skuša ustvarjati lepšo sliko (videz), vzrokov za slabosti oz. zatečeno stanje pa sploh ne naslavlja. Oboje, vključevanje in nediskriminacija, gresta zato lahko le z roko v roki, ne pa eno mimo drugega. Vse pa je izgubljeno, če država (vključno z javnimi zavodi) z lastnim ravnanjem ne daje jasnega in nedvoumnega zgleda spoštovanja človekovih pravic. Kaj šele, če trdovratno ohranja lastne kršitve.

Zgroženi smo nad številnimi opustitvami pravnega urejanja ter zanemarjanja varstva pravic oseb z invalidnostmi na številnih področjih, za katere je odgovorna država. To povzroča ali ohranja sistemsko diskriminacijo in kršitve človekovih pravic. Država s tem pristaja, da so ti ljudje vsakodnevno izpostavljeni množičnim kršitvam, ohranja in vzdržuje pa tudi asocialne vzorce družbenega vedenja, ki povzročajo strukturno diskriminacijo, izolacijo in segregacijo.

Če in ko skuša država tem ljudem v isti sapi pokroviteljsko »pomagati«, pa s tem le vzdržuje začarani krog. Sistem invalidskega varstva, ki v ospredje postavlja institucije ne pa ljudi, ki bi morali biti deležni njihovih storitev, je očitno zgrešen. Ob tem pa je nesprejemljivo, da se ob neznosnem samozadovoljstvu s sistemom zatira celo javno razpravo o ključnih problemih nezaščite temeljnih človekovih pravic.

Dovolj imamo okorelih, zastarelih socialnovarstvenih pristopov in lažne humanitarnosti, kjer država z eno roko deli miloščino, z drugo pa zavestno krši pravice ljudi. Zelo očitno se v takem  režimu zasleduje neke druge interese in neguje odnose odvisnosti, ne zagotavlja pa opolnomočenja oseb z invalidnostmi. Od države zahtevamo, da končno prične jemati resno človekove pravice vseh ljudi in na tem utemelji svoje politike. Brez takega, radikalno drugačnega pristopa, ne bomo nikoli dosegli večjega vključevanja, kaj šele vključenosti kogarkoli.

Skoraj desetletje po ratifikaciji Mednarodne konvencije o pravicah invalidov (MKPI) in 7 let po sprejetju Zakona o izenačevanju možnosti invalidov (ZIMI) je napredek v stvarnosti bolj pičel. To velja od harmonizacije zakonodajne ureditve, prek politik, do praktičnega zagotavljanja uresničevanja pravic. Kakšen je napredek pri fizični dostopnosti grajenega okolja ter vseh drugih vidikov dostopnosti najrazličnejših pravic, javnih in zasebnih storitev, kulturnih dobrin, informacij, komunikacij in radiotelevizije?

V nadaljevanju primeroma predstavljamo troje najbolj v nebo vpijočih »presečnih« pomanjkljivosti, na katere vztrajno opozarjamo. V zadnjih letih nanje od odgovornih, zlasti Ministrstva za delo, družine, socialne zadeve in enake možnosti RS (MDDSZ) in Vlade RS nismo dobili resnega odziva. Možnosti za konstruktivni dialog so izčrpane, zato je treba  navedene (in druge) probleme internacionalizirali pred Odborom OZN za invalide ter Evropsko komisijo. 

Toliko ob rob slovesnostim, trkanju po prsih in slikanju za medije ter dimnim zavesam. Sprašujemo se, ali odgovorni pri upravljanju države zelo očitno ne »pomagajo« zlasti sebi in kršiteljem pravic ljudi z invalidnostmi?

Društvo za osveščanje in varstvo – center antidiskriminacije – OVCA

Dr. Evgen Bavčar, prejemnik nagrade Evropskega parlamenta Državljan Evrope 2016

Forum za digitalno družbo

YHD – Društvo za teorijo in kulturo hendikepa

Dodatne informacije

Boštjan Vernik Šetinc

031/446540

bostjanv@hotmail.com

Priloga

Troje najbolj v nebo vpijočih pomanjkljivosti, na katere opozarjamo.

 1.     Opustitev ureditve razumne prilagoditve kot oblike diskriminacije

V pravnem redu že več kot desetletje manjka pravilna, splošna ter celovita ureditev zahteve po razumni prilagoditvi za osebe z invalidnostmi. Zavrnitev take zahteve upravičenca (po ustrezni drugačni, prilagojeni, potrebni in nujni obravnavi, ki naj omogoči polno in dejansko uresničitev pravic) s strani zavezanca pomeni obliko diskriminacije zaradi invalidnosti, a niti to ni jasno določeno. Ureditev ne varuje vseh upravičencev (npr. tistih brez statusov invalida, kar zgreši najmanj 5% vsega prebivalstva) in ne zavezuje vseh zavezancev (npr. zasebnikov, delodajalcev), ki bi jih morala. Prav tako ne velja povsod, kjer bi morala (nepravilno je urejena celo na področju zaposlovanja in dela). Varuh človekovih pravic je na manjkajočo ureditev opozarjal od leta 2006 dalje. Nekdanji Zagovornik načela enakosti je brez uspeha vseskozi dajal konkretne, obsežno obrazložene predloge za ustreznejšo zakonodajno rešitev, nazadnje ob sprejemanju Zakona o varstvu pred diskriminacijo v letu 2016. Kljub opozorilom nevladnih organizacij je bil predlog arogantno zavrnjen, menda je šlo za »preveliko jabolko«, s katerim bi imeli preveč dela. To razbremenjevanje kršiteljev diskriminacije močno ovira celovito razumevanje prepovedi  diskriminacije in hromi zaščito ter pravno varnost oseb z invalidnostmi. Republika Slovenija grobo krši pravo Evropske unije (5. člen direktive Evropskega sveta št. 78/2000/ES), obveznosti iz MKPI (glej 1. odstavek 4. člena, zlasti alineje od a) do e) ter 2. in 3. odstavek 5. člena v zvezi z 4. alinejo 2. člena) in druge dolžnosti varstva pred diskriminacijo.

 2.     Ni pravice do prilagojene komunikacije in podpore za gluhoslepe

V Sloveniji po ocenah živi med 100 in 360 oseb z gluhoslepoto (gluhoslepih). Gluhoslepota ni le seštevek gluhote in slepote, ampak pomeni sočasno izgubo vida in sluha, ob kateri človeku ne zadoščajo obstoječi pripomočki in storitve za gluhe ali za slepe, temveč potrebuje prilagojeno podporo. Nemudoma je treba zaščititi enako obravnavanje gluhoslepih v vseh upravnih, sodnih in drugih postopkih pred organi oblasti. Veljavni zakon jim daje le pravico do seznanjenosti s pisanji, torej z vsebinami spisov. Celo te pravice pa se ne razčlenjuje in praktično ne izpeljuje, saj ni vzpostavljenega sistema tolmačenja v t.i. taktilne jezike. Nezaslišano je, da gluhoslepi nimajo samoumevne pravice, da kot subjekt (ne le objekt!) postopka v njem aktivno in enakopravno sodelujejo z lastnimi neposrednimi izjavami, sploh če njihova izjava ni (oz. ne more biti) pisna. Breme iskanja pa tudi zagotavljanja tolmačev je na gluhoslepih. To jih spravlja v očitno podrejen položaj tako nasproti sodiščem in drugim organom oblasti kot nasproti drugim strankam v postopku. Na ta problem je Varuh človekovih pravic opozoril že v letnem poročilu za leto 2007, o njem so se izrekle invalidske organizacije, Svet za invalide pri vladi RS, predloge konkretnih rešitev je dal nekdanji Zagovornik načela enakosti, a vse zaman. Gre za izredno grobe kršitve pravice do enakega varstva pravic  in pravice do enakega obravnavanja (22. in 14. člen Ustave) ter 13. člena MKPI. Nesprejemljivo je, da se dostojno ne poskrbi za najbolj osnovne pravice in potrebe po komunikaciji tako izredno ranljive, socialno izolirana skupine ljudi. Toliko bolj, če je ta tako majhna.

 3.     Ni zagotavljanja minimalnih standardov dostopnost

S problemi nedostopnosti, ki povzročajo izključevanje na vseh področjih družbenega življenja, se dnevno srečuje večina oseb z invalidnostmi. Večinoma so rešljivi brez sprememb zakonodaje, manjka »le« volja, da bi se slednjo izvajalo. Kljub zapovedim 5. odstavka 8. člena in 4. odstavka 43. člena ZIMI ni predpisan minimalni režim dostopnosti pri oskrbi z najrazličnejšimi javnimi in drugimi dobrinami in storitvami, namenjenimi javnosti, vključno s stanovanji. Podzakonski predpis bi moral podrobneje določiti, kakšne so konkretne dolžnosti ponudnikov dobrin in storitev z namenom preprečiti diskriminacijo zaradi invalidnosti (npr. standard univerzalnega oblikovanja, običajni režim potrebnih razumnih prilagoditev za dostopnost). Skrajni rok za sprejem predpisa, ki bi ga moral izdati MDDSZ, se je iztekel že 11. 12. 2011. Leta 2015 je potekel tudi 5 letni splošni prehodni rok, v katerem bi morala biti dostopnost dobrin in storitev vsekakor zagotovljena. Varuh človekovih pravic, nekdanji Zagovornik načela enakosti ter Svet za elektronske komunikacije so na to vztrajno opozarjali, tudi v duhu obveznosti po MKPI, a naleteli le na aroganco. Iz odločbe Ustavnega sodišča v zadevi U-I-156/11 izhaja, da se veljavni predpisi o zapovedi dostopnosti grajenega okolja očitno ne izvajajo resno že več desetletij. Skoraj polovica stavb organov v pravosodju je nedostopna. Odločba ob ugotovitvi nesprejemljivosti fizične nedostopnosti volišč (ki se na zadnjih volitvah ni bistveno spremenila!) opozarja, da je neustavna zakonodaja, ki s predolgimi prehodnimi roki dopušča nedostopnost prostorov, v katerih se neposredno uresničujejo človekove pravice. Del pravilnika, ki ureja dostopnost stavb v javni rabi je ustavno sodišče v zadevi  U-I-138/08 razveljavilo kot očitno nezakonit in samovoljen, a je drug del o stanovanjskih stavbah še naprej v veljavi, čeprav zanj velja docela isto: nezakonito »dovoljuje« nedostopnost malo manjših stavb. Kaj ob sedanji stopnji nedostopnosti stanovanjskega fonda sploh lahko praktično pomenita pravica do osebne asistence ali akademsko razpravljanje o dezinstitucionalizaciji? Kaj pa komunikacijska dostopnost, ali ustrezna obravnava za duševno ovirane? Državna volilna komisija kljub opozorilom na diskriminatorne učinke vse ključne informacije in obrazce volivcem zagotavlja le v PDF formatih, enako so na spletnih straneh Državnega zbora vsi predlogi predpisov le v tif formatih, ki so slepim nedostopni. Dostopnost poti za sodelovanje pri odločanju? Zakon o uporabi slovenskega znakovnega jezika v 3. odstavku 10. člena daje gluhim pravico do informiranosti (npr. medijske oz. informacijske storitve) v prilagojenih tehnikah, a je zaradi odsotnosti napovedanih predpisov ta pravica mrtva črka na papirju. Kako je možno, da se poskuša iz dometa zahtev po dostopnosti spletnih strani javnega sektorja izključiti vrtce in šole (otroke)? Na tem mestu niti ne zahajamo podrobneje v vsa druga odprta vprašanja (ne)dostopnosti elektronskih medijev in elektronskih komunikacij, rabe lahkega branja, itd. Nakazujemo le kako se vodijo politike. Z njimi se vztrajno skuša spreminjati stanje na strani oseb z invalidnostmi (tehnični pripomočki, zaposlitvena rehabilitacija, posebne pravice in subvencije), skoraj nič pa se zares ne naredi na strani odpravljanja diskriminatornih preprek ter naslavljanja družbenega izključevanja (univerzalno oblikovanje, jasno zapovedano zagotavljanje režima razumnih prilagoditev, resno osveščanje o učinkih predsodkov, politika pregona kršitev…) Kaj pa varovalna funkcija države? Je bil kdo sploh kdaj že kaznovan, ker vzdržuje nedostopnost? Primeri odgovornosti zaradi diskriminacije? Je treba vsak resnejši napredek res vselej mukotrpno iztožiti celo od države? Dobri zgledi torej? Omenjamo le še, da je pri zagotavljanju financiranja tehničnih pripomočkov za komunikacijsko dostopnost z ZIMI celo uzakonjena kršitev konkurence, v prid domačim dobaviteljem. Zanje zato dnevno plačujemo mnogo višje cene, kot veljajo na enotnem evropskem trgu. Skrb za državljane Evrope?