{facebook http://za-misli.si/images/igor.jpeg}

Medtem, ko se bolj ali manj uspešno soočamo s posledicami četrte industrijske revolucije, ki jo označuje predvsem vseprisotna digitalizacija, je na pohodu že peta. Slednjo, peto, morda še najbolje opiše primerjava, ki jo je podal Steve Ballmer (Microsoft), da je bil doslej človek tisti, ki je moral razumeti tehnologijo, odslej pa si bo tehnologija prizadevala razumeti človeka. V mislih je imel peto fazo tehnološkega razvoja, ki jo označuje dostopnost podatkov takoj, kjerkoli in na kar se da enostaven način, preko vseprisotnega svetovnega spleta. A tehnologija prihodnosti prerašča svetovni splet in vse kar smo doslej vedeli o tehnologiji. Že danes je zmogljivost umetne inteligence tolikšna, da lahko z gotovostjo napovedujemo uporabo samovozečih vozil že v naslednjem desetletju. Trend tega desetletja je tehnologija od človeka neodvisnega povezovanja in sodelovanja kibernetskih naprav. Samoučeče se naprave, pa ne le naprave, celotni industrijski procesi, se danes že snujejo na podlagi avtomatov, ki s pomočjo vzorčenja velikih količin podatkov izpopolnjujejo svoje lastno delovanje, podobno kot to počnejo možgani. Tehnologija, ki zlahka obdela velikanske količine podatkov, je na voljo in se lahko uporablja za prepoznavanje vedenja ljudi, čustvovanja, tudi za prepoznavanje posameznika in njegovih nameravanih dejanj v množici drugih ljudi. Generacije, ki odraščajo s to tehnologijo, se danes že lažje in bolje vživijo v navidezno ali prirejeno realnost kot v "normalno" sobivanje z živimi vrstniki, razen, če se jim ti ne predstavijo skozi svoje kibernetske dvojnike v paralelnem svetu.

Hkrati s pohodom umetne inteligence pa se spreminja tudi družba. Ne preko noči, pač pa v desetletju ali dveh bodo postopno postala odvečna delovna mesta, ki jih bodo nadomestili avtomatizirani sistemi. Ti se bodo učili ob vsakodnevnem opravljanju aktivnosti, se izpopolnjevali in predvsem, kar je za lastnike kapitala najpomembnejše, brez odmora in brez pomisleka, štiriindvajset ur na dan izvajali svoje naloge. Na milijone delavcev, ki danes delajo v trgovini, transportu, v industriji, v pristaniščih in še marsikje drugje, se že danes seli med brezoblično in povsem nepovezano množico prekarnih delavcev. Razlog, da Revoz najema agencijske delavce in da Luka Koper dve tretjini pristaniških delavcev išče pri izvajalcih pogodbenih storitev, ni le v trenutni ekonomiki proizvodnje in poslovanja, pač pa vsaj deloma tudi v tem, da podjetja načrtujejo večjo avtomatizacijo procesov, s tem pa postopno krčenje potrebnega števila delavcev. Vendar pa se trend ne bo zaustavil zgolj pri naštetih delovnih mestih. Učitelj prihodnosti, bo virtualni učitelj, ki bo poučevanje prenesel učencu na dom. Spletno učenje je v praksi že na voljo na višjih stopnjah izobraževanja, kdaj se bodo vsebine za srednjo šolo in osnovno šolo selile na splet pa je le še vprašanje časa. To seveda ne pomeni, da ne bo potreb po učiteljih, vendar bo en učitelj zlahka podajal vsebine ne le za en razred hkrati, pač pa za praktično neomejeno število učencev. Te vsebine bo možno poslušati večkrat, jih zavrteti nazaj, se ustaviti ob vprašanju in se poglobiti v določene dele. Učenec bo lahko izbral učitelja, ki mu je najbolj všeč ali če sodimo po potrošniški praksi, tistega, ki bo svoje predavanje zapakiral v najbolj privlačno embalažo in ki mu bodo monopolne korporacije na področju poučevanja zgradile najbolj zvezdniško podobo. Kmalu bo vsebino podajala le še navidezna podoba učitelja, ki se bo glede na to, kar bodo pametni avtomati prepoznali o posameznem uporabniku, sproti prilagajala učenčevemu odzivu. Mimogrede, že danes takšni avtomati neprestano prežijo na naše obnašanje na svetovnem spletu in se glede na to, kar se o nas naučijo, odzivajo s ponudbo nam prilagojenih reklamnih sporočil, medijskih vsebin, predlogov za dopustovanje, pa vse do iskanja primerne politične vsebine, ki nas bo prepričala, da bomo oddali glas za kandidata, ki ga v ta namen ponudijo določeni vplivni krogi.

Nič bolje ne kaže sodnikom, notarjem, odvetnikom, pravnim svetovalcem, davčnim svetovalcem, uradnikom in vsem tistim, katerih število se danes še vedno povečuje na račun vse bolj zapletene zakonodaje in prenormiranosti vseh pravnih in upravnih sistemov. V popolnoma normiranem svetu v kakršnega se spreminja družba, namreč ni prostora za človeško nepopolnost pri odločanju o načinu uporabe zakonov, predpisov, uredb. Če primerjamo današnji pristop sodne veje oblasti do svojega poklica, je celo med pravniki prevladujoč vtis, da se sodstvo pretirano odloča na podlagi norm in vse manj na podlagi človeške presoje in "zdrave" pameti. Človeška presoja je kvečjemu uporabljena, ko gre za razsojanje tistim, ki so dovolj vplivni, da se zavoljo njih ukrivlja zakonodaja. Sicer pa se smatra za slabost, ko sodnik tolmači zakon v prid običajnega človeka, ki se je znašel pred obličjem pravne države zaradi svojih posebnih življenjskih okoliščin. In, če že imamo sodni sistem, ki se bolj kot ne ravna po načelu avtomata, kdo se lahko bolj popolno odloča na podlagi norm kot prav avtomat? Sodniki, ki danes razsojajo normativno in brezosebno, dobesedno režejo vejo na kateri sloni sodniška služba in morda je to celo nekaj boljšega kar človeški družbi lahko prinese peta industrijska revolucija.

Vendarle pa se ob tem postavlja vprašanje, kam z odvečnimi učitelji, pravniki, ekonomisti, ki bodo sledili odvečnim trgovcem, industrijskim delavcem, poklicnim voznikom? V vsaki izmed dosedanjih industrijskih revolucij je nova industrijska panoga sicer zaprla množico delovnih mest, a je zato odprla številna nova. Kmetje so se selili v tovarne, tovarniški delavci v pisarne, pisarniški delavci v šolstvo, turizem, sodstvo, državno upravo. V zadnji, četrti tehnološki revoluciji, se je odprlo ogromno delovnih mest za upravljanje z avtomati, roboti, za programiranje sistemov. Kaj pa, ko se bodo avtomati začeli uspešno učiti in potem samoreproducirati skorajda brez človeške pomoči, ko bodo sposobni zapolniti posamezne funkcije današnje družbene nadstavbe? V tem trenutku ni na vidiku nič takega, kar se je dalo predvideti ob preteklih tehnoloških preskokih. Edini odgovor, ki se v resnici ponuja človeštvu je, da bo potrebno vzporedno iznajti način, kako bomo lahko sami sebi ponudili smisel skozi dejavnosti, ki nas kot posameznike in vrsto lahko izpolnjujejo. Če bomo dovolili, da se bo odvečna množica ljudi zamotila z igrami ob uživanju zadostne količine kruha, se nam obeta podobna usoda, kot jo je na koncu dočakal stari Rim – dekadenca in nato kaotičen razpad sistema. Razlika med tedaj in danes je predvsem v tem, da gre sedaj za globalen proces. Kdor misli, da bo temu procesu kos z žičnatimi ograjami na mejah Evrope ali z zidom na mejah ZDA ali s podkupovanjem kriminalnih združb, ki obvladujejo tranzitne države, bo prej ali slej spoznal, da živi v strašanski zmoti. Nobena družba relativne blaginje, ki pošilja v izkoriščane in izropane dele sveta sporočila o lastni uspešnosti in s tem vabi svežo kri s katero želi povečati dobičke že itak nespodobno bogatih posameznikov, ni sposobna zaustaviti množic, ko bodo te resno vzele obljube in se podale na pot v obljubljeno deželo. Kajti prihod v obljubljeno deželo, kjer jih namesto mleka in medu čakajo do zob oboroženi oklepniki in sovražno nastrojeno prebivalstvo, se ne more končati drugače kot z nasiljem. 

Pa vendarle ponuja peta tehnološka revolucija rešitve, ki lahko svet in z njim človeško družbo spremenijo na bolje. A za to se moramo odpovedati obstoječim vzorcem, ki temeljijo na tekmovanju in pohlepu. Postopna odvečnost številnih delovnih mest zgolj kaže na to, da se imamo priložnost usmeriti drug k drugemu. Vse daljše življenje, ki ga omogoča sodobna medicina in dognanja na področju prehrane ter uporabe zdravil, ki nam jih ponuja narava, odpirajo prostor za zaposlitve na področju nege, družabnih dejavnosti, aktivnega življenja v skupnosti kjer bodo prisotne vse generacije. Več časa nam lahko ostane za osebnostno rast, za srečevanje in sobivanje, za sožitje z naravnim okoljem. Ljudje se lahko ponovno usmerimo k naravi, kmetovanju, ustvarjanju tistega najboljšega zaradi česar našo družbo imenujemo civilizacija. Čemu ohranjati pojem zaslužka, profita, denarja, če dobrine potrebne za takšno življenje lahko zagotovijo pametni avtomatizirani sistemi? Ljudje, ki bi takšne sisteme pomagali snovati, skrbeti zanje, jih nadzorovati, pa bi to počeli zaradi svoje življenjske nuje po ustvarjanju in koristnemu služenju družbi. Čemu bi potrebovali oborožitev in vojsko, državno upravo in sodni sistem, če lahko o sporih na podlagi univerzalne pravičnosti razsojajo ekspertni odločevalski sistemi? Zakaj pravzaprav potrebujemo politike, da odločajo namesto nas? So morda bolj pametni, modri, razgledani, boljši voditelji ali boljši misleci od povprečne državljanke ali povprečnega državljana? Sploh ne, dejansko gre pri sedanji odločevalski strukturi bolj kot ne le za rezultat negativne selekcije, ki na odločevalska mesta z večjo verjetnostjo postavlja ljudi, ki ustrezajo oznakam za psihopata ali sociopata. Številne raziskave so pokazale, da je prav na najbolj pomembnih položajih delež psihopatov in sociopatov večji kot delež slednjih v celotni populaciji. To je tako očitno, da že pogled na domači parlament, najpomembnejše javne funkcije, vrhove kadrovskih piramid v največjih podjetjih, še posebej tistih, ki se ukvarjajo s financami, to dejstvo razkrije tudi nestrokovnemu opazovalcu. Človeška družba bo še vedno morala soodločati o skupnih zadevah, vendar pa tehnologija zlahka že danes ponudi vse potrebno za uveljavitev neposredne demokracije. Le v skupinskem dialogu je možno oblikovati in sprejemati odločitve, ki so v skupno dobro. Še posebej je to možno, če se zavestno odpovemo nadvladi človeka nad človekom, pohlepu, ki nas usmerja h kopičenju rezultatov lastnega dela in dela drugih. Ko enkrat iz družbe odstranimo strah pred pomanjkanjem, osamljenostjo in ko izkoreninimo občutek manj in večvrednosti, ki izvira iz pripadnosti tej ali oni družbeni skupini, in ko nove vrednote uspešno vgradimo v izobraževalni sistem, bodo morda naši vnuki ali pravnuki le še z začudenjem brali o družbah v katerih so si nekateri ljudje prilaščali druge, si jemali rezultate njihovega dela, jih vzgajali v potrošniško čredo in jih z marketinškimi triki priklepali pred televizijske in računalniške zaslone. Nič jim ne bo jasno, ko bodo brali, da so tedaj, v tistih davnih mračnih časih človeštva, dojemali parlamentarno demokracijo kot višek demokratične ureditve in da sta smela državljanka in državljan odločati le tako, da sta na listku obkrožila ZA ali PROTI pod vprašanjem, ki so jima ga zastavili posvečeni člani skupnosti, ali pa se odločati med imeni tistih, ki so jih na ta listek zapisale oblastniške elite, da so na koncu zasedli javne funkcije, kjer so odločali po volji teh elit. Ne bodo razumeli, kako je možno, da so sodišča v imenu pravice metala družine z domov na cesto in da je policija, namesto, da bi varovala prebivalstvo in pomagala šibkejšim članom skupnosti, proti njim uporabljala silo, ko so hoteli soodločati o skupnih zadevah ali jim z rezalno žico zapirala pot, ko so se podali v drugo deželo.

O tem, kakšno družbo bomo zapustili vnukom in pravnukom, ko se bo peta tehnološka revolucija prevesila v svoj konec, odločamo danes.

Igor Mlakar