{facebook http://za-misli.si/images/mstempihar.jpg}

Danes torej govorimo o poresničnosti.[1] Ne po naključju. Tako kot tudi ni naključje, da smo se znašli v post-faktičnem svetu oz. svetu »alternativnih dejstev«, kot temu pravijo v novoreku. Današnji položaj je nasledek dolgotrajnih procesov, zanje pa je značilno, da so nekatere stvari, ki so nekdaj veljale za obrobne in niso bile nikomur v ponos, postale del glavnega toka.

Npr. potvarjanje resničnosti. Obstajal je čas, ko je to veljalo za nekaj sramotnega, in so ljudje, ki so želeli biti v družbi ugledni, kar tekmovali, kdo bo prej razkril nečedno početje raznih demagogov, manipulatorjev in lažnivcev – čeprav tudi oni tega niso počeli povsem brez hipokrizije: ti ugledni ljudje so bili pogosto v službi te ali one skupine, ki je imela pretenzijo biti na oblasti, in so s svojim početjem hoteli prikriti tisto, kar je sicer sililo v ospredje. Tega, da je cesar gol sicer niso radi razglašali naokrog in so celo poskušali narediti vse, da bi preglasili tiste, ki so bili glasniki te neprijetne resnice, pa vendar si je redkokdo dovolil odkrito lagati. Takšno delovanje je v sodobnih demokratičnih občestvih veljalo za neprivlačno možnost, nekaj, kar bi nekoga zlahka stalo kariere in družbenega ugleda. Veljalo je tole: če nekdo laže, potem je neverodostojen, ni vreden zaupanja – kar je pomenilo, da ni mogel računati na ljudsko podporo. V svetu poresničnosti je drugače. Če nekdo laže, potem je samo vprašanje, kako to naredi. Njegova laž lahko privabi celo odobravanje – če je dojet kot človek, ki je »končno na mestu«, ki »opravlja svojo nalogo«, ki bo »narod spet naredil veličasten« ipd., mu bo v času velike krize z lažjo lahko celo uspelo. Tudi če bo za to treba nekaj žrtvovati. Na primer resnico.

A kako smo prišli do sem? Kako je mogoče, da danes najbolj vplivni ljudje povsem odkrito lažejo, zavajajo in manipulirajo, ne da bi to sprožilo vsaj ogorčenje, če že ne zaneti množičnega upora? V svetu poresničnosti je vse lahko karkoli, saj so samo še govorice oz. mnenja in prevladujoča bo postala tista, ki niti ni nujno najbolj resnična, temveč se ji je na neki način uspelo prebiti nad druge. Tista, ki se zdi najbolj prepričljiva, četudi mora za to, da postane takšna, spregledati nekatera obstoječa elementarna dejstva, in ustvariti »svoja« …

Kot sem rekel že na začetku, poresničnost ni nastala spontano in ni padla z neba. K njej so prispevali mnogi dejavniki. Tukaj bi izpostavil zlasti enega, ker je povezan s tem, kar nas danes najbolj zanima, in to je mesto filozofije oz. njeno poslanstvo.

Poresničnost je svet, v katerem je postalo razmišljanje ljudi ultimativna grožnja. Morda tudi v času razsvetljenstva ni bilo drugače. Ljudje razsvetljenstva so si namreč za maksimo svojega delovanja postavili tisti znameniti moto: »Drzni si vedeti!« Imeti pogum za razmišljanje. Razmišljati o čemer koli in kolikor časa je nekdo voljan. Pa tudi: razmišljati na način in toliko, kot od nas zahteva neki problem oz. ideja.

Kaj je torej med drugim privedlo do tega, da se mnoga pomembna področja človekovega življenja naselijo v svetu poresničnosti, tj. onkraj ločnice med resničnim in neresničnim ali lažnim, skratka, da postanejo simulakri, če si izposodim izraz Jeana Baudrillarda?

Najprej tole vprašanje. Ali ni danes v prostorih, ki so namenjeni učenju, imperativ razmišljanja nadomeščen z nekim drugim imperativom, namreč tistim, ki zapoveduje uporabnost? Danes je razmišljati zaradi razmišljanja samega postalo nezaslišano. Misliti je treba, a le v tistem obsegu in na način, ki se izplača. Znanje naj bo uporabno! To je sodobni imperativ, ki so ga posvojile šole in univerze v kapitalizmu. Te so z nadomestitvijo resnice kot vrhovne vrednote z uporabnostjo znatno prispevale k temu, da je svet postal simulirana različica sebe, v katerem se zdi, da je vse postalo mogoče.

Z vidika ideologije uporabnosti preveč razmišljanja škoduje – razmišlja naj se toliko in na takšen način, da bo »uporabno« (uporabno pa je isto kot tisto, kar bo na trgu dobičkonosno). Preveč razmišljati – kaj bi to sploh bilo? Mar ni prav ta »preveč« tisti presežek, za katerega gre, ko se mišljenje odpira neskončnemu oz. superkompleksnemu, katerega drugo ime je eksistenca ali univerzum? V filozofski terminologiji bi temu rekli mišljenje biti. Ideologija uporabnosti prepoveduje mišljenje (biti/univerzuma), torej je poneumljajoča.

Za filozofijo pa lahko rečemo, da je sama po sebi mišljenje kot presežek (nad uporabnostjo), zato se že s samim svojim obstojem upira imperativu trga, ki pohablja duha in ubija mišljenje.

V trenutku, ko je misel skrčena na nekaj uporabnega, govorimo torej o poneumljanju – tedaj pa so tudi že ustvarjeni pogoji za poresničnost. Slednja je torej učinek ne-mišljenja, odpovedi mišljenja v imenu uporabnosti. Filozofi so torej nujno v sporu z zastopniki poresničnosti, s sodobnimi sofisti, ki so zavzeli vodilne položaje, njihov projekt pa je množično poneumljanje oz. spreminjanje realnosti v bebav spektakel, v katerem resničnostni šovi postanejo način preživljanja prostega časa, medtem ko se krivice in nasilje vsakdanjih življenj preseli v periferijo pozornosti – novico za 5 minut, ki naj bi nekoliko začinila puščobo nenehnega lagodja in vzhičenosti, ki ju 24/7 obljubljajo virtualni svetovi.

Težnje ustvarjati poresničnosti sicer niso nedavne. V tem so sanje sofistov, ki pravijo, da ne obstaja nič takšnega, kot je resnica, nasledek trditve pa je, da je potemtakem nesmiseln vsak poskus, da bi le-to raziskovali in jo artikulirali. Filozofiranje je v tej luči dejansko neko čisto prazno opravilo. Tako kot je vedel povedati Gorgijev učenec Polos v pogovoru s Sokratom: za zrele odrasle ljudi se ne spodobi ukvarjati se s filozofijo. Če je človek pri zdravi pameti, se bo namreč ukvarjal s pravimi stvarmi: bodisi s politiko bodisi s posli. Filozofiranje je govoričenje, ki ne služi ničemur. Je neuporabno. Ker resnice ni, obstajajo mnenja in med temi naj prevladajo tista, ki nekomu pri ukvarjanju s pravimi stvarmi (politiko, posli), najbolje služijo – mu omogočijo, da bo pridobil čim večji vpliv, ali da bo ustvaril čim več dobička. (Takšnim mnenjem danes pravijo aplikativna znanja.) Z vzponom ideologije poresničnosti slavijo zmago današnji sofisti.

Kolikor se univerze in šole podrejajo imperativu uporabnosti in kar tekmujejo v tem, katera bo ponudila več »uporabnih idej« in »aplikativnega znanja«, je njihovo delovanje simbolna kapitulacija in prispevek k ustvarjanju in ohranjanju poresničnosti, ki pomeni teptanje vzvišenih idealov razsvetljenstva in pljunek na dediščino največjih duhov človeštva, ki so bili predani iskanju resnice, med njimi pa so bili tudi takšni, ki so v svoji zvestobi resnici vztrajali do konca.

Ko je Sokrat hodil po Atenah, je svoje someščane nagovarjal k temu, naj poskrbijo zase – to je pomenilo, naj se začnejo posvečati sebi, naj razmišljajo in raziskujejo svoja življenja. Vsakdo ima namreč dolžnost misliti. Sokrat si vzame pravico, da deluje kot obad: ne samo, da nagovarja druge, temveč jim ne da miru, daje jih na rešeto in jih pripravi k temu, da dodobra pretresejo svoja prepričanja in mnenja. (O dolžnosti misliti sicer spregovori tudi Kant: razsvetljenstvo je izhod iz nedoletnosti, za katero je odgovoren vsak posameznik, kolikor se ne odzove poklicanosti, da misli sam, brez vodstva nekoga drugega – v stanju, ko bi bil sam za to sicer zmožen.)

V svetu poresničnosti se Sokratovo početje kaže kot nezaslišano. S kakšno pravico to počne, bi lahko vprašali. Je to res njegova pravica?

Sprejmimo izziv in se vprašajmo še naslednje. Ali smo upravičeni pričakovati, da bodo ljudje mislili? Ali obstaja nekaj takšnega, kot je dolžnost misliti? Zakaj ne bi bila izbira prepuščena vsakemu posamezniku – vsakdo, naj se sam odloči; če nekomu ustreza misliti, potem naj misli, sicer mu ni treba. Če je pravica do svobodne izbire temeljna, potem nima nihče pravice drugih imeti za odgovorne, kolikor ti ne mislijo (ampak zgolj ubogajo).

Če bi bila pravica do izbire v resnici bolj temeljna od dolžnosti misliti – in z mišljenjem tukaj mislimo natanko to, kar je poudarjala Hannah Arendt: kot instrument, s katerim preudarjamo in potegnemo ločnico med dobrim in slabim, med pravičnostjo in krivico – potem bi bil zločinec zoper človeštvo, ki na sodišču izjavi, da ni odgovoren, ker je zgolj ubogal ukaze (in ni mislil), prost krivde. K sreči temu ni tako. Z zmožnostjo razmišljanja gresta svoboda in odgovornost: kolikor nekdo lahko razmišlja, je tudi dolžan udejanjati to svojo zmožnost (more, ker mora) po svojih najboljših močeh.

S kakšno pravico Sokrat sili druge, da mislijo? Mar ni samo to vprašanje zastavljeno na povsem napačnih premisah? Kot da je mišljenje nadloga, ki bi se je sicer človek najraje znebil in je Sokrat neotesan in nasilen, saj poskuša ljudi pripraviti do nečesa, kar je sicer povsem v nasprotju z njihovimi spontanimi vzgibi in pristnim načinom bivanja.

Da je takšna premisa napačna, zlahka ugotovimo ob opazovanju otrok in njihovem spontanem filozofiranju. Otroci samoniklo počnejo to, o čemer je Sokrat govoril kot o najbolj vzvišenem cilju: raziskovanje življenja. Otroci torej nimajo težav z zastavljanjem vprašanj, lotevanjem miselnih problemov, soočanjem z intelektualnimi izzivi – o tem priča že dejstvo, da večina otrok tako rekoč mimogrede osvoji veščino govorjenja in se torej nauči rabe jezika na povsem nove ustvarjalne načine. Težave nastanejo, ko to začetno zvedavost in vedoželjnost nadomesti podrejanje zahtevam, naj nekdo ne razmišlja preveč, temveč naj se raje nauči tistega, kar od njega pričakujejo avtoritete iz njegove okolice – ta proces se pogosto začne že v družini, ko na tisti ponavljajoči se »zakaj«, otrok končno dobi »odgovor«, ki pravi: »Zato! – Sedaj pa že nehaj spraševati«; šole pa so potem v veliki meri samo še nadaljevanje istega.

Sokrat in Kant pa sporočata nekaj čisto drugega: sprašuj in razmišljaj, o čemer hočeš in kolikor te je volja – edino s tem človek vztraja na pravi poti in ohranja etično držo. Sokratovo početje zaradi tega ni nikakršno nasilje, saj je povezano s tem, kar bistveno določa vsako človeško bitje in je ena temeljnih človekovih potreb: razumeti, biti razumljen. Skrb zase, h kateri nagovarja Sokrat, je proces osvobajanja želje, ki je v osrčju človekove ustvarjalnosti in zvedavosti. Zares nasilni pa so šele poskusi, da bi se zatrlo svobodno mišljenje in preiskovanje.

Vprašanje »S kakšno pravico …?« je torej potrebno zastaviti drugače. Sokratu je bilo namreč jasno, da nihče nima pravice zatirati razmišljanja: takšne pravice nimajo starši, ko pravijo otrokom, naj že utihnejo in nehajo spraševati, nimajo je učitelji, ki zapovedujejo, naj učenci ne zastavljajo vprašanj in od njih zahtevajo, da se na pamet učijo vnaprej pripravljene odgovore in reciklirajo »uporabna znanja«, prav tako je nimajo zadrti in naduti oblastniki, ki so prepričani, da so ljudje preneumni, da bi mislili in odločali zase in naj bi zato potrebovali nadzor in alternativna dejstva, s katerimi je mogoče poljubno manipulirati ter ustvarjati simulirane svetove, v katerih bodo ljudje dokončno postali bebavi potrošniki in žetoni mašine, ki se poganja za profiti.

V primerih avtoritet, ki so zoper svobodno misel, gre za strah, saj je razmišljanje nevarno: ideje so namreč neustavljive, njihova moč spreminjati svet oz. relacije med ljudmi pa je brez primere. Razmišljanje je nevarno vsakomur, ki želi oblast zaradi nje same. Resnični problem je torej v volji do oblasti, ne pa v Sokratu in imperativu, ki človeškemu bitju nalaga svobodno razmišljanje oz. spoznavanje sebe in vsega, kar je.

Sokratov nauk: filozofija ne more biti na strani oblasti, saj zanjo ne obstaja ničesar, kar bi bilo že vnaprej izvzeto spraševanju. Temelj filozofije je ne-temelj, kraj filozofije je ne-kraj, an-arché, filozofija je anarhistična in radikalna, saj se sprašuje po predpostavkah vsake vednosti, pod vprašaj postavlja temeljna družbena razmerja oz. razmerja moči, ki so se uveljavila v neki situaciji.

Je potemtakem res, da je filozofija, katere temeljno poslanstvo je učiti misliti, neuporabna in nepotrebna za preživetje? Ima človeštvo v post-faktičnem svetu ali poresničnosti brez filozofije sploh še kakšno možnost preživetja?

Filozofi so pogosto označeni za sanjače oz. utopiste. Toda mar ni zares utopičen prav svet poresničnosti oz. simulakrov, kjer se vse zdi mogoče in kjer je v vseprežemajoči vse-enosti nemogoča prav razlika (npr. med resnico in neresnico ali lažjo)?

Filozofirati pomeni vztrajati v zvestobi resnici, torej pri tem, da ni mogoče karkoli, saj je svet nedoločljiv in odprt, razlika pa je v samem njegovem jedru. Resnica v tej perspektivi ni končni cilj filozofskega raziskovanja, kot propozicija, ki naj bi enkrat za vselej odpravila potrebo po nadaljnjem raziskovanju, temveč je predpostavka ali odsotni temelj. Zvestoba resnici ima drugo ime, ki je vztrajanje v odprtosti, volja do radikalnega spraševanja.

Zvestoba resnici ni isto kot pozitivistična težnja, da bi dosegli dokončno vednost, teorijo, ki bi pojasnila vse, pa čeprav je tudi v nekaterih filozofskih strujah prisotna takšna težnja, da bi filozofijo razumeli zgolj kot etapo, ki bo odpravljena, ko bo njene spekulacije dokončno potrdila ali ovrgla znanost.

Ljubezen do resnice je odprtost ali vztrajanje v imperativu spoznavanja, ki je neskončen proces kreacije (pojmov).

Iz tega pa že sledi, da alternativo poresničnosti ne more zastopati novi pozitivizem, ki prisega zgolj na dejstva. Pozitivizem poskuša biti kritičen do vsega, kar ni iz reda dejstev: »Od sedaj naj govorijo dejstva in samo dejstva. Stran z vsakim odvečnim govoričenjem!« Težava s takšnim razumevanjem rešitve problema poresničnosti ni samo v tem, da je za filozofijo takšno početje nekaj, kar jo onemogoča: za ugotavljanje dejstev ne potrebujemo filozofije – druge vede so povsem zadostne. Težava je še mnogo bolj v tem, ker pozitivizem svet razume kot skupek dejstev (tako so pozitivistični tudi vsi poskusi, da bi človeka pojasnjevali kot skupek določljivih, merljivih materialnih procesov). Da bi se izognili pastem poresničnosti, naj bi se morali potemtakem usmeriti k čisti resničnosti, sestavljeni iz zgolj dejstev. Predpostavka takšnega stališča je torej, da je resnica skupek dejstev.

Toda ali je razmerje med dejstvi in resničnostjo zares takšno, da bi lahko rekli, da je spoznanje resnice isto kot poznavanje dejstev? A na kaj sploh mislimo, ko rečemo, da je nekaj dejstvo? Je dejstvo neka večna, nespremenljiva dokončna resnica? So dejstva enoznačni opisi resničnosti, ki se z njo skladajo, tako kot naj bi se skladale besede in reči, na katere se te nanašajo? Toda če izhajamo od drugje in vzamemo, da je že samo razmerje med besedo in rečmi povsem drugačno, kot si ga zamišlja pozitivistična zdrava pamet, da se besede sploh ne nanašajo na vnaprej dano (jeziku zunanjo) objektivno resničnost, potem tudi dejstva ne morejo biti neke od nas (oz. našega uma) neodvisne entitete, ki jih odkrivamo onkraj naših predsodkov in izkrivljenih mnenj.

Takšna izpeljava sicer noče reči, da dejstva ne obstajajo. Poanta je namreč drugje. Obstajajo dejstva o svetu in dogodkih v njem, ki držijo ne glede na to, s katerega subjektivnega stališča nekdo presoja o resničnosti. Dejstva so tisto, ki terjajo zedinjenje – kdor jih ne prepoznava kot takšna (kot nekaj občeveljavnega) je pač v zmoti. Poudarek je tukaj tale: poznavanje dejstev je vsekakor pomembno za vsako znanstveno početje (znanstveno tukaj nastopa v najširšem pomenu besede – vse, kar stremi k proizvodnji vednosti), torej tudi za filozofijo.

Če mišljenja ni mogoče skrčiti na prepoznavanje in naštevanje dejstev, kaj potemtakem pomeni orientirati se v mišljenju, če vprašanje ponovim za Kantom?

Filozofirati pomeni slediti neki usmeritvi, smernici, tendenci, ki je notranja samemu mišljenju. Vsaj od Platona naprej lahko rečemo, da je mišljenje usmerjeno k dobremu – Platon je to izrazil v svojih znamenitih prispodobah: filozofiranje je pot k dobremu, je dobro-namernost. Platonov nauk je: kdor gre v mišljenju dovolj daleč, nujno pride do vrhovne ideje, ki je ideja Dobrega; mišljenje je po Platonu vselej že etična praksa in ni vrednostno nevtralno početje.

Filozofiranje pozna disciplino, vendar to ni isto kot delitev filozofije na področja in specializacija filozofov za posamezna vprašanja. Filozofska disciplina pomeni odpiranje mišljenja, brezpogojni interes za resnico, ki ni nekaj abstraktnega – ni resnica o svetu in medčloveških odnosih, temveč je resnica, ki je vselej v svetu in v tem, kar imamo ljudje med sabo.

Filozofiranje nima nobene nujne zveze z akademskim početjem, čeprav se akademski filozofi pogosto obračajo prav k Sokratu, ki sicer ni imel niti diplome iz filozofije. Ko se filozofija ujame v univerzitetnikov diskurz, ustvarja svoje poresničnosti ali simulakre – v katerih potem različni strokovnjaki za filozofijo hlinijo, da razumejo drug drugega – ter vzpostavlja in ohranja razmerja gospostva ter s tem zanikuje disciplino, v imenu katere deluje.

Filozofiranje kot etična praksa je usmerjena k resnici, za katero smo pa že rekli, da je vselej nekaj zelo konkretnega. Filozofirati pomeni raziskovati življenje, če pa filozofija ni vrednostno nevtralna, je angažirana – raziskovati življenje pomeni razmišljati o dobrem življenju, o idejah dobrega in pravičnega, to pa nujno vodi k delovanju; mišljenje o pravičnosti je že ustvarjanje pogojev zanjo, v nasprotnem primeru je zgolj neko od življenja odtujeno početje, ki ničesar ne prispeva k izboljšanju življenjskih pogojev. Torej ne izpolnjuje svojega etičnega poslanstva.

Adorno je nekoč pripomnil, da je pogoj resnice pustiti trpljenju, da spregovori. Resnica je imanentna, je resnica naših vsakdanjih življenj in razmerij moči, v katere so vpeti odnosi med ljudmi. Dobronamernost filozofija ni nevtralnost kot sprejemanje vsakršnih mnenj brez kritične presoje.

Ukvarjanje s filozofijo od človeka zahteva, da prisluhne trpljenju in poskuša razumeti to, kar ga omogoča in kar ga ohranja pri življenju. Obstaja trpljenje, ki je del človekove pogojenosti, in ki ga bržčas nikoli ne bo mogoče odpraviti. Sočutje ali empatija sta najbrž največ, za kar je zmožno človeško bitje, ko se sooči s trpljenjem takšne vrste. Zmožnost za empatijo in izražanje te je nedvomno del etičnega zadržanja. Druga vrsta trpljenja pa je tista, ki je učinek človekovega delovanja. Trpljenje, ki v nekaterih primerih (npr. v zasebnem življenju) izhaja iz nepremišljenih odločitev posameznikov, v družbenem življenju pa to trpljenje izvira iz slabih odločitev ljudi, ki krojijo usode skupnosti in življenjske poti posameznikov v njih. V kapitalističnem svetu 21. stoletja trpljenje ljudi ni povezano samo z množičnim izkoriščanjem delovne sile, temveč še mnogo bolj s tem, da je svet vse bolj razdeljen na elite in druge, ki v očeh teh elit postajajo/postajamo odvečni. Filozofova dolžnost je tedaj ta, da poskuša razumeti, kako deluje svet in kako nepravična družbena razmerja generirajo trpljenje konkretnih ljudi – naloga filozofa je, da svoja spoznanja pove na glas, da torej svoj um rabi javno.

Dobro-namernost filozofije, o kateri govorim, se pokaže kot družbena angažiranost: filozofija, ki ne more biti oblastna praksa, je emancipacijska praksa. Zanjo je značilno prizadevanje demaskiranja ideologij, s katerimi se poskuša prikrivati resnična družbena razmerja in trpljenje, ki ga ta proizvajajo.

Brez filozofije ne more biti resnega političnega delovanja, kot je poudarjal že Platon, le da je pri tem politiko rezerviral za elito, medtem ko je to potrebno vrniti tja, kamor spada, tj. v človeške skupnosti.[2] Iz povedanega torej sledi, da imamo filozofi dolžnost, o kateri je sicer razmišljal Marx: spreminjati svet z novimi interpretacijami oz. pripovedmi[3] ter s tem sodelovati pri ustvarjanju novih oblik samoorganiziranja, ustvarjanju pogojev življenja v skupnostih, ki bodo temeljile na enakosti, pravičnosti in solidarnosti.[4]

Poresničnost oz. simulakri bodo vztrajali toliko časa, dokler bodo ljudje verjeli v ideje, ki jih omogočajo. Svet poresničnosti ni svet brez dejstev, temveč je svet, v katerem so se neka čisto določena mnenja uveljavila kot nova dejstva in delujejo kot dogme oz. resnice, ki se jih ne postavlja pod vprašaj. Na primer: v svetu poresničnosti se je uveljavila ideja, da je človek po naravi sebično bitje, ki mu gre zlasti za lastno korist, ki se poganja za dobički in katerega edina naloga na tem svetu je, da si v tekmi z drugimi pridobi čim večjo prednost. Naravno stanje ter človeško vedenje v njem, pred katerima je svaril Hobbes, je v ideologiji poresničnosti (ki sicer sliši na ime neoliberalizem) normalizirano, sebičnež pa je postal človek vrline. Del emancipacijske prakse, o kateri je tekla beseda v tem govoru, je tudi ponovni premislek o tem, kaj je človek, česa je zmožen in za kaj bi si moral prizadevati,[5] in ne pristajati na takšne poenostavljene razlage.

Naloga filozofije danes je torej ta, da se še naprej posveča vprašanjem, ki se v svetu poresničnosti lahko zdijo zastarela in odveč (npr. Kaj je resnica? Kaj je pravičnost? Kako živeti dobro življenje? …). Za nas, ki ostajamo in vztrajamo v tistih drugih svetovih, v katerih so ločnice med resnico in lažjo, med pravico in krivico, med empatijo in sebičnostjo, lepota in grdoto…, še vedno temeljne, pa so takšna vprašanja bistvenega pomena. Brez pretiravanja bi lahko rekli, da je še posebno v svetu poresničnosti od resnega ukvarjanja s temi vprašanji odvisno celo preživetje človeške vrste.[6]