Ko beremo življenjepise 'velikih' (iz tega ali onega razloga slavnih) ljudi, pogosto naletimo na podatek, s katerimi drugimi 'velikani' so gulili šolske klopi. A vsi ti 'velikani' so danes starci ali mrtvi, novih velikanov pa ni. Po svetu sicer tekajo trume slavnih mladcev, a nihče od njih ni sveta niti zamajal, kaj šele vrgel s tečajev in spremenil tok zgodovine.

Star sem 40 let. Šolal sem se v vrtcu, dveh osnovnih šolah, na gimnaziji, dveh fakultetah in akademiji. Nikjer nisem imel niti enega sošolca, ki bi ga zgodovina doslej zaznala. Še javna občila so komaj katerega (Marjana Šarca, da sem natančen). Tudi v sosednjih oddelkih ni bilo nikogar, ki bi kasneje izstopil iz povprečja (še najbližja je Sabina Cvilak). Nekaj let starejši – nič. Kolikorkoli let mlajši – še večji nič (s častno izjemo Jurija Zrneca – soustvarjalca edine gledljive slovenske proslave v zgodovini, ki pa ni spremenila ničesar).

Mi smo izgubljeni rod. Kot vsak rod premoremo nekaj: šefov in šefičev, lumpov in stricev iz ozadja; znanstvenikov, ki so odkrili kakšno malenkost; umetnikov, ki od umetnosti lahko živijo; športnikov, ki so od športa dobro živeli; in klovnov, ki polnijo rumena občila. Imamo nekaj dosežkov, a nobenega presežka. Najboljši med nami so poskrbeli za svoje riti. Večino samo njihove riti zanimajo. Nemalo ubogih pa si ne more privoščiti, da bi jih zanimalo še kaj drugega kot lastne riti.

Prejšnja rodova – bejbi bum in tisti med njim in nami – sta iz rok stare garde uspela iztrgati svet, ki ga je zgradila po 2. sv. v.. Ko sta ga zavzela, sta nemudoma napadla vse branike civilizacije, ki jih je stara garda vzpostavila, da se svetovna vojna ne bi ponovila. Komunizem se je, kjer je bil, povsem izrodil in propadel. Kapitalizem se je tudi izrodil, a ga je nadomestila še hujša različica istega. Demokracija je vedno bolj prazna beseda, volitve vedno bolj nepomembne. Denar se je nehal vezati na karkoli ter se pričel nepovratno pretakati v davčne oaze in virtualni svet finančnih špekulacij. Razlike med bogatimi in revnimi, med nami in onimi drugimi (kdorkoli že to je) – ki so botrovale vojnam in prevratom 20. stoletja – so poskočile v nebo.

Prevsem pa so ljudje, rojeni pred poletjem ljubezni (1967–9), poskrbeli, da so premoženje in vzvodi oblasti ostali v njihovih rokah. Novinci so pripuščeni samo, če so pridni in poslušni. Kdor mislil s svojo glavo, ostane na obrobju. Še največ svobode imajo športniki; na igrišču starci ne morejo skakljati za njimi, in če zmagujejo, jih kljub svojeglavosti ne izločijo iz igre. Umetniki se lahko repenčijo, kot npr. raperji, a o pečatu, kakršnega so pustili npr. Pankrti, ne morejo niti sanjati. Radijske postaje še vedno vrtijo Pankrte in drugo glasbo starcev, knjige pišejo starci, predstave režirajo starci (in se slinijo nad mladkami, ki morajo po njihovih navodilih nage skakati po odrih), filme producirajo starci, likovna ustvarjalnost pa komaj še navrže kaj denarja, ki si ga razdelijo starci. Tudi v vseh drugih panogah so pri koritu starci. Tisti v 'najlepših' letih so na konju, če redno dobivajo vsaj toliko plačila, da se brez ustvarjalnega računovodstva prebijejo skozi mesec. Mladci so na konju, če dobijo več kot žepnino.

Naslednji rod – ki zdaj zapušča šole in naskakuje svet – je še bolj odrinjen, čeprav za razliko od nas to vsaj ve. Računa lahko le na drobtinice, ki bodo padle z mize, na kateri si bomo položaje in imetje starcev razdelili mi. Glede na to, kako dolgo že čakamo nanje, bomo skrbno pospravili tudi drobtinice …

Kaj jim ostane? Kaj ostane nam? Starci ne umirajo, ampak vladajo tudi pri sedemdesetih, osemdesetih, in bodo vladali pri devetdesetih, stotih. Prej bodo podnebne spremembe poplavile pristanišča, skurile gozdove, izsušile reke, prej bomo izčrpali še zadnje atome nafte, kot bodo oni nehali vladati svetu. Mogoče jim bo uspelo speljati še eno svetovno vojno, ko se že tako trudijo, da bi jo zanetili, jo zaključiti in si razdeliti upepelišča, preden se bodo dali upepeliti sami …

In mi bomo vse to gledali, tako kot smo doslej …