Za mnoge je beseda ekonomija sinonim za pokvarjenost, pohlep in sebičnost; za nerazumljivo in pogosto skrivnostno delovanje mogočnih finančnih institucij, kot so na primer banke; za nerazumljivo znanost, ki jo razumejo le redki; za izkoriščanje ljudi in okolja in tako naprej. In imajo prav.

Vendar ni treba, da je tako. Ekonomija je nekaj mnogo bolj preprostega in se dotika življenja prav vsakega posameznika. Kvaliteta našega življenja in celo naš obstoj sta odvisna od ekonomije. Kako pridobivamo, ustvarjamo in dostopamo do dobrin, ki nam omogočajo zadovoljevanje naših osnovnih potreb, je temeljno ekonomsko vprašanje. Vsakogar od nas in družbe kot celote.

Če se te dobrine kopičijo v bogatejših delih planeta, potem jih drugje primanjkuje. Danes je dobrin dovolj za zadovoljevanje osnovnih potreb vseh ljudi na planetu, vendar je ekonomski sistem organiziran tako, da dobrine ne dosežejo vseh ljudi. In tako imamo na eni strani potratno in dekadentno trošenje Zemeljskih dobrin, na drugi strani pa strahotno pomanjkanje, lakoto in neizmerno trpljenje stotin milijonov ljudi.

Danes je stari ekonomski sistem, ki je utemeljen na sebičnosti (pomemben sem jaz, moja družina, moje podjetje, moja država) in pohlepu (neprestana gospodarska rast, kopičenje bogastva na račun drugih), tik pred zlomom. Takšen ekonomski sistem je glavni vzrok za ključne probleme sodobnega sveta: za lakoto in revščino, množične migracije, podnebne spremembe, terorizmom in konflikte med državami.

Naše ekonomsko razmišljanje moramo uskladiti z novimi spoznanji, ki počasi vstopajo v zavest ljudi: da smo ena velika družina – človeštvo, ki si deli skupni dom – planet Zemljo, in njene obilne darove – naše skupne dobrine. Na prvem mestu ne smejo biti naši sebični interesi, temveč skupni interesi človeštva in celotnega planeta Zemlje. Kar pomeni živeti v miru, spoštovanju drugih in blaginji, na zdravem in neonesnaženem planetu. 

Zato mora biti ekonomija 21. stoletja ekonomija delitve. Pomeni, da naš ekonomski sistem organiziramo tako, da dobrine, ki omogočajo zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb (hrana, voda, oblačila, primerno bivališče, zdravstveno in socialno varstvo ter izobraževanje), dosežejo vse ljudi na planetu. Hkrati pa ohranimo ravnovesje planetarnega okolja, kar pomeni, da porabimo toliko dobrin, kot jih okolje zmore obnoviti.

Ekonomija delitve ni nekakšen statičen model, ki potrebuje znanstvene teorije in znanstvenike, ki bi nam jih pojasnjevali. Ekonomijo delitve lahko organiziramo na lokalni, državni in globalni ravni. Z današnjimi proizvodno-pridelovalnimi zmogljivostmi, informacijsko-komunikacijsko tehnologijo, in transportnimi sredstvi je ekonomija delitve enostavno izvedljiva. Potrebujemo še voljo, politično in našo skupno voljo, voljo za dobro. 

Ko govorimo o resnični ljubezni do drugega, pa lahko rečemo, da je ekonomija delitve izraz takšne univerzalne ljubezni. Na praktični ravni, ne zgolj v besedah.