Nekateri upajo na raj po smrti, drugi si ga ustvarijo že na Zemlji. Pomembneži vseh vrst – politiki, podjetniki, glasbeniki, igralci, plemiči – ne tvegajo. Zakaj čakati, če pa je raj lahko že tukaj in zdaj. Vendar se je potrebno malo potruditi. Tukaj na Zemlji, ki mnogim še vedno ne more ponuditi ničesar razen krvi, naporov, solz in potu, kot je tik pred vstopom v vojno Britancem obljubil njihov premier Churchill, morajo najbogatejši svoje bogastvo obraniti pred grabežljivimi davkarji. Zato ga po zapletenih poteh skrijejo v tako imenovanih davčnih oazah, kot razkrivajo nedavno objavljeni rajski dokumenti.

Čeprav gre za izjemne ugledneže in pomembneže v resnici delujejo kot mafijci. Tudi mafijci so vedno iskali luknje v zakonu, da so lahko poslovali mimo davkarije. In tudi mafijci so se vedno najbolj bali davkarije. Znano je, da je bil znani gangster Al Capone obsojen šele zaradi davčne utaje, prej mu nikakor niso mogli do živega.

Vendar ni prav, da pomembneže, kot je na primer pevec skupine U2 Bono, ki so ga rajski dokument prav tako ujeli, primerjamo z mafijci. Bono je vendarle zelo dobrodelen. Ampak razmislimo, kakšna je ta dobrodelnost? Če svoji državi ne plačaš davkov, ji zmanjka denarja za šolstvo, zdravstvo, za javno infrastrukturo (ceste, električno omrežje), za učinkovito policijo, za stanovanja za mlade družine, itd. Z izogibanjem plačila davkov se tako poglobi revščina, več je bolezni, kriminala in tako naprej. Potem pa taisti neplačnik davkov prispeva nekaj malega za najrevnejše in to seveda objavijo mediji. In ta oseba je slavljena kot dobrotnik. Pač ni!

Je pa pošteno od Bona, da je že pred leti priznal, ko je skupina U2 svoje poslovanje iz Irske preselila v davčno ugodnejšo Nizozemsko, da se imajo pravico obnašati kot vsa druga podjetja. U2 niso samo podjetje, U2 so v resnici globalna korporacija, ki investira, špekulira in posluje kot vse globalne korporacije. Ima strokovnjake za davke, finance, odvetnike, tržnike, itd. In takšne korporacije so tudi drugi mega zvezdniki, športniki, športni klubi, kraljeve družine, ki jih tako radi kujemo v zvezde. Ker imajo slabo vest pred ogromno revščino, ki jo z neplačevanjem davkov pomagajo ustvarjati, se na veliko razkazujejo na dobrodelnih prireditvah in tam so vedno tudi mediji. V resnici pa delajo več škode, kot naredijo koristi. 

Dobrodelni ste vi, dragi povprečni davkoplačevalci, ki do centa natančno plačate davke, pa če pri tem še tako trpite zaradi krvi, naporov, solz in potu. Pa se nihče od vas rednih plačnikov davkov nikoli ne šopiri naokoli s svojo dobro-delnostjo. V resnici sploh ne potrebujemo dobrodelnosti, pač pa pravičnost in poštenost (glejte: Dobrodelni da, dobrodelnost ne).

Morda pa velja prebrati pesem Simona Gregorčiča Izgubljeni raj:

Izgúbljen človéku je zémeljski raj, 
Adámova déca v prognanstvu se jôče 
In prôsi, naj sréče zaprávljene kraj 
Odprè jej na nôvo dobrótljivi ôče. 

Nespámetno ljudstvo, čemú-li tvoj stok? 
Na délo! Ne nosi mi križema rok! 
Povrni se sámo v prvôtnost nazáj, 
In našlo povsódi prvôtni boš raj!


Morda na Zemlji lahko ustvarimo raj oziroma blaginjo za vse. Vendar ne bo šlo jokom in stokom. Sami lahko ustvarimo svet blaginje. A najprej je treba izpuliti davke iz izmuzljivih rok bogatih, ki se šopirijo z lažno dobrodelnostjo, in si začeti pravičneje deliti obilne globalne dobrine.