V sodobnem izobraževalnem sistemu se za osebe s posebnimi potrebami (dejansko gre za neustrezen pojem, bolj primerno je govoriti o hendikepiranih ali še bolje o različnosti) pripravi individualizirani načrt izobraževanja. To pomeni, da vsakomur prilagodimo vzgojno-izobraževalni proces (različno trajanje izobraževanja, različni načini ocenjevanja, različne fizične in druge prilagoditve, terapije, itd.). Ko pa ti mladi ljudje zapustijo izobraževalni proces, se nenadoma od njih pričakuje, da bodo vstopili normalno družbeno okolje in normalno delovno okolje. 

Kakšno pa je to normalno družbeno in ekonomsko okolje? Vsaj osemurni delovnik, običajno s hudim tempom, ali prekarno delo ali brezposelnost oziroma neusmiljen boj za preživetje; pomeni najti stanovanje, kar je misija nemogoče, razen če so starši dovolj premožni in tako naprej. Skratka realno družbeno-ekonomsko okolje je precej kruto. Zato hendikepirani mladi ljudje običajno ostanejo doma ali v kakšni zanje precej neprimerni instituciji (na primer v domu upokojencev). O inkluziji oziroma vključenosti hendikepiranih v družbeno in ekonomsko okolje zato ni smiselno govoriti, razen v redkih primerih.

Če znamo torej hendikepiranemu mlademu človeku prilagoditi vzgojno-izobraževalni proces oziroma učno okolje, zakaj mu potem ne bi prilagodili tudi delovnega procesa oziroma delovnega okolja. Če se izobražuje na prilagojen način, zakaj ne bi potem tudi delal na takšen način. Prilagojen delovni čas; prilagojeno delovno mesto in delovni postopki; po možnosti osebni asistent; terapije, če so potrebne – to bi bile temeljne značilnosti delovnega mesta za nekoga z določeno obliko oviranosti. In to ne v posebni instituciji, ampak v tako imenovanem realnem delovnem in družbenem okolju.

Zdaj pa razmišljajmo naprej: zakaj sploh prilagajati neizprosno družbeno-ekonomsko okolje posameznikom, zakaj ne bi okolje preprosto naredili primernejše za vse?

Univerzalnost individualiziranega delovnega okolja

Rekli smo, da izraz osebe s posebnimi potrebami ni primeren, kajti ne obstajajo ljudje z normalnimi in ljudje posebnimi potrebami. Vsaj na osnovni, fizični ravni imamo namreč vsi ljudje enake potrebe: po hrani in vodi, primernemu bivališču in oblačilih, zdravstvenemu in socialnemu varstvu ter izobraževanju. Sodobna potrošniška družba nam sicer pravi, da imamo različne potrebe in da so naše potrebe brezštevilne; zato nam ponujajo brezštevilne izdelke in storitve, ki naj bi zadovoljile te brezkončne potrebe. Kar je prav tako misija nemogoče.

Imamo pa ljudje različne fizične in intelektualne zmožnosti, prioritete, zanimajo nas različna področja, ne delamo na enak način; skratka smo različni. Ne razlikujemo se na normalne in na ne-normalne oziroma posebne ljudi. Vsi smo samo ljudje, vendar smo različni. Zakaj potem pričakujemo, da bodo vsi ljudje delali enako – enako dolgo, z enako hitrostjo, na enakih delovnih mestih? Zakaj ne bi slehernemu mlademu in nasploh vsakomur prilagodili njegovo delovno okolje ter zanj izdelali individualizirani načrt dela oziroma individualizirano delovno mesto. Poglejmo si, kaj bi to pomenilo.

• Delovni čas

Vajeni smo razmišljati v okviru osemurnega delovnika za vse in ves čas zaposlitve (pustimo ob strani dejstvo, da mnogi delajo mnogo dlje, bodisi v rednem delovnem razmerju bodisi v prekarnem). Kaj pa če bi mladi človek, v času ko ustvarja družino, delal 4 ure dnevno, v najboljših delovnih letih osem ur, po petdesetem letu morda 6 ur, še malo kasneje pa 4 ali še manj. 

• Plačilo za delo 

Kar pa ne pomeni, da bi tisti, ki delajo krajši čas dobili slabše plačilo. Še zlasti mladi, ki potrebujejo stanovanje in imajo visoke stroške z mlado družino (ne glede na vrsto družine), bi morali dobiti višje plačilo. Poleg plačila za delo bi moral prejeti dovoljšna sredstva za nujne potrebe, bodisi v obliki izjemno ugodnih kreditov ali nepovratnih subvencij (na primer za nakup stanovanja). Tudi starejši ljudje bi prejemali dodatke za svoje večje potrebe – za zdravstvene in terapevtske izdatke, itd.

• Urejena prekarnost

Če sodobni delovni procesi morda res zahtevajo prekarne oziroma začasne, negotove zaposlitve, je to področje vendarle mogoče urediti. Steven Hill v knjigi Raw Deal: How the "Uber Economy" and Runaway Capitalism Are Screwing American Workers za delavce, ki opravljajo zgolj začasna dela, predlaga oblikovanje tako imenovanih individualnih zavarovalnih računov (Individual security account), kamor bi vsakokratni delodajalec/delodajalci nakazovali del plačila. Iz tega računa pa bi se financiralo socialno, zdravstveno in drugo zavarovanje delavca, bolniška odsotnost, dopust, itd. Ti individualni računi bi bili univerzalni, nadzorovani in zakonsko urejeni (več: Sindikalni boj v 21. stoletju). 

Prav tako bi lokalne ali širše skupnosti lahko organizirale zadruge, ki bi ljudem v začasnih oblikah zaposlitve zagotavljala vso potrebno varnost in storitve. Podobno kot je v podjetjih in drugih delovnih organizacijah poskrbljeno za določene skupne potrebe, bi tudi zadruge skrbele za zavarovanje (individualni zavarovalni računi), nadomeščanje ob bolniški odsotnosti, za prevoz, prehrano, upokojitev itd.

O individualiziranem delovnem okolju bi lahko govorili še naprej. Bistveno pa je, da razumemo, da se ljudje ne razlikujemo po svojih potrebah, temveč po tem, kako te potrebe zadovoljujemo (morda nas omejujejo naše zmožnosti in določene fizične ovire, a to ne pomeni, da imamo posebne potrebe). Različni smo v tem, kako delamo, razmišljamo, ustvarjamo; kakšne so naše prioritete, naši cilji, itd. Zato ni dovolj samo, da ustvarimo posamezniku prilagojeno (individualizirano) učno okolje, temveč tudi takšno delovno okolje, ki bo primerno njegovim sposobnostim, življenjskim okoliščinam, starosti, oviranosti, itd. Potem bomo lahko govorili o inkluzivni ekonomiji in družbi.