Nauk o blagovnih znamkah bi moral biti poglavje katerega od obveznih predmetov v osnovnih in šolah. V Sloveniji nimamo pojma, kaj z njimi početi. Tuje hočemo, svoje pa damo. Ali uničimo; ne znamo jih več ustvarjati in skrbeti za njihov ugled. Znamo jih zgolj kupovati, pa še to ne znamk, ampak njihove izdelke: obleko, obutev, elektroniko, avte, pohištvo … – da pokažemo, koliko smo vredni. Za to je dosti bolj primeren precenjen Armanijev plašč kot plašč, ki nam ga pod ceno iz najboljšega domačega sukna po meri ukroji izvrstna, a neznana upokojena krojačica iz MTT-ja.

Blagovna znamka nima teže, velikosti in prostornine. Ni iz nerjavečega jekla in je brez vdelanih briljantov. Za človeka, ki zna stvarem postaviti ceno le, če so stvari, je blagovna znamka brez vrednosti. Logotip je nekaj drugega – logotip vse to ima: je našitek na obleki, sijoča ploščica na avtu ali vsaj napis na sijoči čarobni tele-ploščici, ki nas povezuje s svetom. Logotip lahko – kljub majhni teži, velikosti in vsebnosti dragih snovi – vrednotimo preko predmeta, ki ga označuje.

Kaj pa če logotipa ni, ravno tako izmuzljiv pa je tudi predmet: na sredini votel, okoli ga pa nič ni? Kako naj pošten in priden slovenski delavec ovrednoti umetnino? Sliko se še nekako da; navsezadnje ima masiven lesen okvir in sijoče barve. Tudi knjiga je lahko debela, težka, trdna, gladka in ilustrirana. Kaj pa naj človek reče za skladbo, zgodbo, predstavo, film …? Kaj daje vrednost rečem, ki niso nič?

Odgovor je občinstvo. Umetnina je vredna toliko, kolikor ima gledalcev, bralcev, kupcev, všečkarjev. Šteje tudi, kdo ti ljudje so. Za ljudi velja isto: več je vreden tisti, ki je večkrat na televiziji. Razstava, ki jo otvori Borut Pahor ali Ilka Štuhec, je vredna več kot razstava, ki jo otvori sam umetnik ali – bog ne daj – siva miš od kustosinje, ki jo je pripravila, čeprav govorita bolj tehtno od vseh politikov in športnikov skupaj.

Več občinstva ima umetnina, več je vredna, in več kot je vredna, več občinstva ima. Umetnost pritegovanja občinstva je bolj pomembna kot kakovost in sporočilnost umetnin. To ni slovenski, to je svetovni pojav. Občinstvo je najlažje pritegniti tako, da narediš pizdarijo, o kateri se govori, najtežje pa tako, da ustvariš umetnino, o kateri se govori.

Slovenski umetniki to sicer vedo, a redko naredijo kaj od tega dvojega. Ko se vprašajo: »Kaj bodo pa rekli ljudje?« ostanejo brez jajc in poteptajo svojo nadarjenost. Raje vprežejo vse sile, da na svoje predstavitve spravijo koga s televizije ali vsaj župana. V odsotnosti jajc in nadarjenosti ali televizije in županov tudi občinstva ni.

Tozadevno izročilo povprečnosti od umetnikov zahteva, da dosti več časa in truda posvetijo gradnji svoje VIP mreže kot ustvarjanju; da počnejo reči, ki z umetnostjo in umetninami nimajo nobene veze. Nastopajo v otročjih oddajah, dajejo bedaste intervjuje, hodijo na prireditve in se slinijo okoli drugih umetnikov, članov komisij za podeljevanje javnih sredstev, okoli županov in slavnih ljudi in so vidni. Umetnina brez občinstva tu, oglas za podjetje tam, brezplačno sodelovanje z znanim umetnikom za CV zdaj, seks s članom komisije potem … In na koncu se nabere dovolj sredstev, da noben umetnik ne umre od lakote.

Umira pa blagovna znamka »Slovenska umetnost«. Brez vrhunskih umetnin izgublja tudi občinstvo – sploh tisto, ki bi jo kupilo po tržni ceni.

Televizija s svojimi zabavnimi oddajami in nadaljevankami ohranja gledališče v umetni komi. Ljudje množično gledajo le še veseloigre v katerih nastopajo igralci s televizije. Preostalo gledališče služi izključno vzdrževanju in blagemu širjenju VIP. Tu in tam nastane kakšna predstava, ki po zaslugi načrtne nagnusnosti pretrese družbo. Ne nastane pa več nobena, ki bi po zaslugi izpovedne moči pretresla posameznike v dvorani … Tiste, ki slučajno zaidejo v Talijo, štancane 'umetniške' predstave v glavnem uspavajo.

Tudi slovenske filme ljudje gledajo le takrat, ko v njih nastopajo igralci s televizije ali z Youtuba, ki je nova televizija. Zakaj bi tudi jih? »Slovenski film« je – povsem zasluženo – v žnj-tem razredu evropskega filma, ta pa se je že zdavnaj pustil izriniti Hollywoodu. Evropski filmarji snemajo filme, ki se predvajajo skoraj izključno na festivalih, če tam uspejo, pa tudi v državah izvora. Že desetletja so odrezani od navadnega – nefestivalskega – kinoobčinstva. Njihova sporočilnost je uglašena na pričakovanja festivalskih komisij, kakovost pa je iz leta v leto slabša. Zakaj bi hotel kdo biti evropski filmar in delati filme izključno za svojo razširjeno VIP mrežo? Zakaj bi hotel kdo biti slovenski filmar in delati zanič filme za premalo denarja po obupnih scenarijih z lesenimi igralci in raztresenimi sodelavci izključno za svoje najožje sorodnike in najboljše prijatelje? …

Enako težavo imajo slovenski umetniki, ki se ne pojavljajo na televiziji – torej vsi, razen nekaterih igralcev in glasbenikov. Prodajne galerije zapirajo vrata, ker likovni izdelki nimajo občinstva. Založbe se zanašajo na razpise in prevajajo najuspešnejšo plažno književnost – edino, ki jo kupi dovolj ljudi, da pokrijejo stroške …

Kako naj bodoči slovenski Michelangelo nagovori občinstvo, da dvigne glavo od selfijev? Zakaj bi sodobni domači daVinci v potu svojega obraza žagal in klesal, če lahko kupi 3D printer in ponudi ljudem izdelavo njihovih lastnih umotvorov? Komu naj tukajšnji Gaudi izriše načrt za hišo: samograditelju, ki hoče izstopati le po barvi, ali bogatinu, ki hoče izstopati le po kiču? …

Kako naj vseživljenjsko obubožan slovenski pisatelj tekmuje z angleškim ali združenodržavskim, ki je za pisanje pošteno plačan? Slovenski praska za položnice in hrano, anglosaksonski pa potuje, raziskuje, sprašuje, širi svoje znanje in nabira izkušnje … Kako naj pisatelj, ki mora skoraj vse narediti sam, piše bolje kot pisatelj, ki mu je tako ali drugače pomagalo toliko različnih strokovnjakov in podpornikov, da jih ne more vseh našteti niti na petih straneh zahval? …

Slovenija je majhna, svet je velik. Veliki narodi žro majhne. Požro jih, ko jih preplavi njihova umetnost – ko sprejmejo njihove vrednote in navade, morda tudi jezik.

Slovenska umetnost ne izvaža slovenskih vrednot, navad in jezika. Vedno manj jih tudi popisuje in uporablja. In Slovenci smo vedno manj Slovenci. Malo smo Balkanci, malo Avstrijci, predvsem pa postajamo Združenodržavčani.

Jezik bo izginil zadnji …