{facebook http://za-misli.si/images/svid.jpg}

Prenehal bom objavljati poezijo na spletnih omrežjih! Čas je denar, kot pravite! Se grem raje vdinjat kot prostovoljec na Karitas za 85 evrov extra, ki bodo zagotovo odrešitev za mojo familijo, čeprav bi za eno lekturo, ki bi mi vzela dva tedna časa, dobil desetkrat več. Če bi obljube, ki jih dobivam od vsepovsod, postale realnost, potem sploh ne bi bilo nobenega problema več.

Tako pa baje smrdim po revščini in se me je treba izogibat na 100 km daleč, kot se temu reče. Vse, kar hočem, je priložnost za delo, ki je nisem dobil že tri leta, govorim o rednem, ne projektnem delu, na plačilo za katerega je treba čakati mesece in mesece. Kar pa se tiče moje lenobe, za mano je sicer precej več kot 20 let kontinuiranega honorarnega dela, za svojo familijo, kateri sem posvečen dan in noč, skrbim, kakor vem in znam, samo enostavno ne morem pristati na to, da mojega dela in mojih izkušenj v tej deželi nihče več ne ceni, ker slučajno ne gre za šraufanje ali ritje po zemlji, ampak za malce bolj "duhovna" opravila, kot se temu reče, ki so povezana z jezikom, s katerim itak delamo kot svinja z mehom.

Če si pilot, potem s slabim pilotiranjem spraviš v smrtno nevarnost toliko in toliko ljudi, če si kirurg, prav tako itd. Če pa objaviš jezikovni zmazek kjerkoli v javnosti, iz tega pa ni nobene neposredne škode? Je pač v naši družbi tako, da je vsak lahko lektor, vsak je lahko pesnik, vsak je lahko prevajalec, ne more pa biti očitno vsak jedrski fizik, pilot ali kirurg in kar je še takšnih "oprijemljivih" poklicev. Pa četudi bi šel delat v rudnik, kot mi predlagate, bi s tem samo pristal na izkoriščevalski sistem, v katerem si doktorji znanosti podajajo kljuke na zavodih ali pa jih je tudi za to početje preveč sram, zato raje poniknejo v svojo anonimnost, kot da bi objavili svojo bedo.

Da ne govorimo o mnogih, ki prejemajo minimalno mesečno plačo, pa so lahko zadovoljni, da sploh kaj dobijo. Na sistemski ravni pa se ne reši ničesar, ker država izžema ljudi na socialnih robovih in v glavnem s svojim neukrepanjem ščiti prekarna dela ter spodbuja korupcijo, klientelizem in nepotizem. Bi me moralo biti sram, ker javno objavljam svojo materialno bedo? Sram je vsekakor voda na mlin sistemu, ki z obilno podporo katoliške morale, po kateri je vsako kriv že samo zato, ker je živ (beri "vsi smo rojeni grešniki), vso krivdo za posameznikovo bedo prevali na njega samega, ker se pač v tem krutem kapitalizmu, ki smo si ga baje vsi želeli, ne znajde tako kot drugi. Kriza je vendar priložnost! trobezljajo podaniki neoliberarnega sistema, ki jim je tudi kakšna srečna okoliščina omogočila, da so na polno razvili svoje potenciale.

V svetu, kjer je edino merilo denar, je pač težko ljudi razsvetljevati z nekoliko bolj duhovnimi rečmi, ki segajo onkraj surovega preživetvenega refleksa. Včasih smo delali za to, da smo lahko živeli, danes živimo za to, da lahko delamo oziroma preživimo. Socialni darvinizem je prodrl v vse pore družbenega bivanja in postal tako samoumeven, da se danes vse, kar mu nasprotuje, označuje s komunizmom, socializmom, anarhizmom in kar je še takšnih označevalcev iz (pol)pretekle dobe. Potrošniška propagandna mašinerija, ki jo sami obilno podpiramo, pa nas golta naprej in nam za politično elito ponuja polpismene in pomanjkljivo podkovane "liberarce", ki nam slikajo vzorno podobo krasnega novega sveta, v katerem smo celo zmanjšali brezposelnost, ki nikoli ni bila nižja od leta 2009 in kjer naše gospodarstvo prikazujejo kot najhitreje rastoče gospodarstvo v Evropi, pri čemer se pozablja, da je v Sloveniji vsaj 300.000 ljudi, ki živijo na pragu revščine (podatek, ki ga je na nekem omizju prvi obelodanim Luka Mesec), in da je vsaj 60 odstotkov takih, ki se preživljajo z minimalnim dohodkom.

Kako živeti v družbi, kjer je minimalni dohodek izenačen s socialno podporo in kjer za socialno podporo ne smeš dodatno zaslužiti niti enega samega evra? Še bi lahko našteval anomalije in nelogičnosti sistema, pa se mi, iskreno rečeno, niti ne da več. Od države doslej nisem razen otroških dokladov (nekaj več kot 300 evrov) in nekajmesečne minimalne socialne podpore dobil niti beliča in ga tudi nočem. Bom pa seveda še naprej vesel vsake ponudbe za delo.

Doslej nikogar nisem razočaral in ga tudi ne nameravam. S temi besedami zaključujem burno debato, ki se je razvnela ob moji navedbi višine moje socialne podpore. Zdaj pa le brž na volitve, če so obljube tistih, ki jih boste volili, vsaj približno realne, potem nam sploh ni skrbeti, saj se bosta v naši deželi kmalu začela cediti med in mleko! Adieu!