{facebook http://za-misli.si/images/drutar.jpg}

Nemški filozof Friedrich Schiller je bil v času takoj po francoski revoluciji osupel, skoraj ogorčen nad Kantovo idejo, da je znotraj uma mogoče odkriti zmožnost človeških bitij za radikalno zlo. Kant je bil zares radikalen in revolucionaren: izvira zla namreč ni več iskal v mesu in njegovi grešnosti, kot so to počeli njegovi predhodniki, temveč v samem čistem umu. Nezaslišano! In kako je Kant dokazal drugim, da ima prav on, ne pa teologi in moralni filozofi?

Začel je na začetku.

Skoraj trivialno je, da je človek svoboden in da lahko izbira: dobro ali zlo. Živali niso svobodne, zato se ne odločajo za dobro ali zlo, ker zanje kratko malo ne obstaja. Kant je nadalje uspel pokazati, da človeški razum ne more narekovati človeškemu bitju drugega kot dobra dela, najboljše od najboljšega; tudi dokaz za to je skoraj trivialen. Posplošimo namreč lahko le najboljše od najboljšega. Na primer: ravnaj tako, da bo drugi človek vselej cilj in nikoli sredstvo za dosego cilja. Od kod potem nenadoma zmožnost za zlo, če pa je vsak človek razumno bitje, zavezano dobremu?

Tudi Kantu se je sprva zdelo, da tu nekaj ni v redu, da razum preprosto ne more narekovati zla, da ne more biti razklan in v nasprotju s samim seboj. Dejstvo pa je, da zlo obstaja, torej ga je nekako treba pojasniti, in če njegovega izvora ni v mesu, ostane le še razum.

Kant je izhajal pri tem tudi iz definicije svobode, ki je: odločanje, neodvisno od zunanjih pogojev. Ideja je kajpak radikalna. Kant: človek je zmožen samemu sebi postavljati zakone in natanko ta zmožnost je drugo ime za svobodo.

Mimogrede: svoboda niti približno ne pomeni svojevoljnega izbiranja.

Preprosto rečeno: človeško bitje je zmožno za delovanje, ki nima nobene zveze z naravo in zunanjim svetom. Kant se je odpravil do meje, na kateri mu je ostalo v roki le eno: spoznanje, da je svoboda ideja. Na kaj se nanaša?

Odgovor je vsaj tale: ideja je logična in je logično povezana z drugimi idejami v umu, ki je neskončen. Kako je potem z empirijo, ki je vsekakor končna?

Človeško bitje lahko živi empirično življenje in mogoče je, da nikoli ne spozna in ne razume narave uma, ki ni njegova last. Prav tako je mogoče, da ne dojame narave moralnega in etičnega imperativa, ki prav tako ni njegov, saj je znotraj uma.

Toda mogoče je tudi, da vse to dojame, razume, prepozna. Ima um in v umu je to mogoče narediti. Um torej lahko prek njega kot končnega bitja spoznava samega sebe kot neskončnega. Drugo ime za tako dejavnost je filozofiranje.

Filozofiranje torej nima nobene nujne zveze z empirijo; enako velja za večji del matematike.

Lepota Kantovega razmišljanja o naravi uma in svobode pa je, da se človeško bitje lahko osvobaja od empirije in prakticira svobodo prav kot spoznavanje uma in etičnega imperativa. V tej perspektivi um spoznava naravo idej in samega sebe, obenem pa odkriva interes, da želi imeti od vsega tega otipljive koristi.

Odkriva, da ima um interes. Interes, da usmerja voljo; torej ni res, da je volja izvor vsega in da je pot, kjer je volja. Volja posameznika mora tako postajati univerzalna volja, najvišja volja, in ne sme ostati volja tega ali onega osebka. Torej mora človek podrejati svoje interese, želje in potrebe ultimativni volji, ki jo usmerja čisti um, ne pa, da podreja um svoji začasni in končni volji.

Tu vstopi Freud: nezavedna želja ni isto kot želja po dobrinah, saj je v umu in jo usmerja um, ne pa empirija. Ko postane človek subjekt želje in ni več želeče bitje, se prikloni Kantu.

Človek pa lahko tudi zaide in se podredi perverznim maksimam ali principom. In kaj ga varuje pred stranpotjo? Nič takega ni, kar bi ga varovalo. Torej lahko zaide natanko zaradi zmožnosti za svobodno odločanje.

Človek lahko usmerja svojo željo, svojo voljo tako, da postaja zavisten, odvisen od oblasti in moči, propagande, iluzij in fikcij, pohlepa, grabežljivosti in drugega, kar je iz reda vsakdanjih perverzij. Človek kot subjekt nezavedne želje ne naredi ničesar od tega, ker je prestopil neko mejo, od koder ni več poti nazaj.

Ali kapitalistična družba, v kateri živimo, postavlja na najvišje mesto življenje, skladno z najboljšimi krepostmi in logiko nezavedne želje? Nikakor ne. Prav nasprotno je res. Ljudje naj bi zato univerzalne interese zabarantali za zasebne, moralo za egoizem, solidarnost za egocentričnost in skromnost za grabežljivost.

Človek je torej zares svoboden, ko se podreja nezavedni želji, neskončnemu umu in njegovim principom; ko jih uboga, prakticira svobodo. Ker pa je končno bitje, ne pa neskončno, kar je pomembno, kajti spopad med dobrim in zlim se lahko konča v prid dokončne zmage dobrega nad zlim le v neskončnem umu in ga lahko izbojuje le bitje, povsem zavezano neskončnosti, ne pa končnosti, se lahko zgodi, da zadeve še ni dovolj premislil in se nagne na stran zla.

Človek se lahko odloči tudi za čisto zlo – natanko kot umno bitje.

Ko se odločamo za zlo, naš izgovor ne more biti, da nečesa (še) nismo vedeli ali da je na nas delovalo nekaj, kar je močnejše do nas, to navadno tudi skušamo narediti, kajti zanj smo se svobodno odločili, ker zadeve nismo dovolj dobro premislili. Če bi dobro premislili, bi spoznali, da se ne smemo odločiti za zlo, ki pomeni konec, zapiranje in uničenje, temveč za – odpiranje in ustvarjanje, kreiranje novega prostora, v katerem bi lahko nadaljevali z razmišljanjem, in sicer na nov način.

Človek mora torej najprej misliti. In ko se odloča za razmišljanje, se mora vselej odločiti za še več razmišljanja.

V kako ostrem nasprotju je to s kapitalističnim pozivanjem, naj nakopičimo več dobrin in več blaga in več denarja in več premoženja in več vsega drugega razen razmišljanja!