Lepo so nas razdelili: na bogate in revne … moške in ženske … domorodce in priseljence … domačine in tujce … odrasle in otroke … vaščane in meščane … nazadnjake, neodločne in naprednjake … pravilno verne, napačno verne in neverne … partizane in domobrance (pri nas, drugje pa kaj podobnega) … preveč, dovolj in premalo izobražene … (funkcionalno) pismene in nepismene … teoretike in praktike … ročne in umske delavce … redno, začasno, pogodbeno zaposlene in brezposelne … delavce v javnem in zasebnem sektorju … izkušene in novince … pametne in neumne … spretne in nerodne … lepe in grde … mlade, v 'najboljših' letih in stare … suhe in debele … zdrave in bolne … valide in invalide … hetero- in homoseksualce … z lastnim spolom zadovoljne in nezadovoljne … alkoholike, hašišarje-narkomane in askete … mesojedce, vegetarijance in dietnike … ekstravertirane in introvertirane … pridne in čudne … nestrpne in svetovljane …

Mi pa pridno nalagamo drva na ogenj, ki ga oni zalivajo z oljem – na vsaki teh front se drug z drugim borimo na žive in mrtve … Tudi jaz v nekaterih kolumnah zabijam kline med x in y, čeprav se načelno trudim, da bi ju izenačil ali zabrisal mejo … Vsak od nas nekaterih skupin ljudi pač ne bi imel za sosede …

Pravila »deli in vladaj« ne poznajo le veliki in mali šefi. Jasno je vsakemu otroku, ko skuša od drugega odraslega člana družine dobiti, kar mu je prvi odrekel … Le predsednik španske vlade Mariano Rajoy tega ne ve.

Pameten vladar bi Katalonce, ki so za in proti osamosvojitvi, sprl med sabo do te mere, da bi se mlatili po ulicah. Tako bi sami sebi za nekaj let ali desetletij iztepli željo po referendumih. Vzdušje je bilo kot nalašč za ta načrt. Ta Ed Wood politične režije pa je raje poglobil spor med Katalonci in preostalimi Španci. Odslej bodo Španci mlatili Katalonce po ulicah širom Španije, da se bodo ti nazadnje hočeš-nočeš prisiljeni osamosvojiti.

S tem je Marianu v Kataloniji uspelo nemogoče: združil je ljudi. Zagovorniki in nasprotniki osamosvojitve so odslej tovariši v skupnem boju za normalno Španijo in Katalonijo. Imajo skupne sovražnike. Prvi je sam Mariano, nato španska policija, kmalu verjetno tudi vojska ter – če se bodo še naprej vedli, kot se – sami Španci in vodstvo EU. Ko bo osamosvojitev (in verjetno državljanska vojna) za njimi, mu bodo lahko postavili spomenik. S svojimi odločitvami je in bo tlakoval odlične temelje za enotnost katalonskega ljudstva. To bo vplivalo na odnose med Katalonci in na njihovo politiko še mnoga leta, tudi ko ne bo več živih prič osamosvojitve …

A iz njihove zgodbe bi lahko vsi potegnili zaključke. Naš resnični skupni sovražnik niso tisti zgoraj našteti drugi. Naš sovražnik so tisti, ki nas delijo – 1 : 99 % ali bolje 1 : 999 ‰.

Delijo nas na male ribe in plen. Velike ribe kot da ne obstajajo. Mladoletna sirota v azilnem domu ima več skupnega s kirurginjo v UKC, kot ima ta kirurginja s svojim direktorjem. Vulkanizer ima več skupnega z docentko na FF, kot ima katerikoli od njiju z rektorjem ali gospodarskim ministrom. Jaz, vnuk partizana in taboriščnika, imam več skupnega z vnukom domobranca in žrtve povojnih pobojev, kot ima katerikoli od naju skupnega s Kučanom, Janšo ali 'vsestranskim' Pahorjem …

Navadni smrtniki moramo svoj položaj na šahovnici družbe upravičiti z urejenimi papirji, izobrazbo in delovnimi izkušnjami. Izbranci ga upravičijo z rojstvom v pravih družinah, bogastvom, ki ga podedujejo in bogastvom, ki ga dobivajo v dar … Že od malega se družijo s pravimi ljudmi, šolajo v dragih šolah in tečajih ter si pridobivajo za navadne smrtnike nedosegljive delovne izkušnje … česar za najboljše položaje niti ne potrebujejo, ker so tja preprosto izbrani (od 1 ali od 999 ‰), in to če imajo kaj pojma ali ne …

Meja med nami in njimi se zdi včasih zabrisana. Navsezadnje sirota lahko postane kirurginja in direktorica UKC, vulkanizer pa lahko postane predavatelj na univerzi, rektor in gospodarski minister. In ta »lahko postane« je opravičilo, da eni vladajo, drugi pa smo vladani …

Da lahko postaneta, morata zgolj obogateti, se družiti s pravimi ljudmi in jih prepričati, da sta vredna njihovega zaupanja. Za to obstajajo kar trije načini: umazano delo, spolne usluge in poroka. Bi Melkijad rekel: »Nič lažjega«? …

Meja med velikimi ribami ter malimi ribami in plenom je podobna meji med Severno in Južno Korejo. Tudi tam se ljudje z ene redno znajdevajo na drugi strani, a kljub temu je to ena najbolj zaprtih meja na svetu … In mi smo Severni Korejci …

Južni ne moremo postati, Severni pa ni znosno biti … Nikoli ni bilo … Vsi skupaj bi morali biti Korejci: harem dvometrskih muslimank, črnih kot ebenovina, in stalni krožek rdečeličnežev iz vaške gostilne … narkomanski potomec pijanskega incesta in razvajena županova hči … druga spremljevalka miss in heker z aspergerjevim sindromom … zbor poveljnikov vojašnice in krožek lezbičnih aktivistk …

Ampak Mariani Rajoyi ne padajo z neba; tisti, ki so na 'nebu', pa nas vešče delijo. Združevati se bomo morali kar sami, ne po njihovi zaslugi, ampak njim navkljub. Če se ne bomo, se bomo slejkoprej tudi mi pretepali, klali in streljali med seboj … In zasluge za to bomo morali pripisati kar sami sebi …