Seveda ne mislim, da so obrambni mehanizmi, s katerimi se posamezniki branijo pred vpogledom v realnost in njeno resnico, neposredno uporabno miselno orodje za pojasnjevanje družbenih dogodkov, kljub temu pa mislim, da je psihoanalitični razmislek o skorajšnjih družbenih dogodkih in nekaterih izjavah, ki se nanašajo nanje, več kot na mestu. Mislim na množični poboj v Las Vegasu, mislim na pretepanje miroljubnih katalonskih državljanov, ki so želeli oddati listek na volišču; mislim na vzpon neonacistov in njihov vstop v nemški parlament; mislim na izjavo predstavnikov španskih oblasti, da se nedeljsko demokratično uresničevanje pravice katalonskih ljudi, da povedo, ali želijo živeti v samostojni državi ali ne, sploh ni zgodilo. Ne trdim, da imajo dogodki skupni imenovalec, mislim pa, da jih je dobro misliti skupaj, saj so nastali v približno istem času. Torej imajo skupen vsaj čas, jesen 2017. Vse skupaj bo morda zanimivo zlasti za zgodovinarje.

V istem času mainstream ekonomisti odpirajo buteljke s šampanjcem, politiki samozavestno prepričujejo ljudstvo, da je ekonomska rast krepka in se še krepi, mediji pa širijo med ljudmi prepričanje, da je bolj kot znanosti treba zaupati čarovnikom, magom, motivatorjem, javnim nastopačem, močnim osebnostim in napovedovalcem usode. Vse naj bi namreč raslo in vse naj bi raslo tudi v prihodnosti, kot da je nevidna magična sila dokončno zacementirala prihodnost nam v prid.

Preden nadaljujem, bi rad zgolj spomnil na izvrstni zapis, ki je nastal pod peresom Maxa Horkheimerja, in sicer v času, ko so v Argentini prijeli Eichmanna. Takole je pisal davnega leta 1960: moč pozabljanja je velika; s širjenjem komuniciranja samo še narašča. Novosti izpodrivajo druga drugo, toda staro še naprej vpliva na nenadzorovane in prikrite načine.

Kar je veljalo pred dobrega pol stoletja, sprotno pozabljanje zgodovine, še veliko bolj velja danes, saj se ljudje dobesedno utapljajo v poplavi informacij, podob, podatkov, dejstev in medijskih vsebin, komuniciranja in vsega drugega.

Pozabljanje je torej nemočno, čeprav je na prvi pogled še kar učinkovito. A kar je resnično in vezano na resnico, ne more preprosto izginiti, zato vpliva na ljudi na njim nerazumljive načine. Glede tega se lahko vsakdo prepriča: resničnost lahko odrivamo od sebe z vsemi silami, kar jih premoremo, pa se z enako silo nenehno vrača in nas vznemirja.

Zapisano je lahko uvod v resno razmišljanje o naštetih dogodkih.

Ljudje priložnostno rečejo, da se nasilje ne sme nikoli več ponoviti; puhlico ponavljajo znova in znova, kot da bo samo ponavljanje vplivalo na njeno uresničitev. Ko polagajo vence in to izrekajo, se nasilje dogaja za njihovimi hrbti in dokazuje, katere poti ubira realnost onkraj dobrih želja človeških osebkov.

Ko zatrjujejo, da so proti nasilju, pridobi skrajno nasilna politična stranka dovolj glasov, da pride v parlament in se tam zasidra. Medtem ko ponavljajo, da imajo narodi neodtujljivo pravico do samoodločanja, se ljudje v drugi državi odločajo za samostojno življenje, v hipu pa jih zagrne plašč popolne tišine, saj nihče od teh, ki so sicer pred kamerami za demokracijo, ne črhne ne črne ne bele, ko postane jasno, kako so se odločili.

V trenutku se izkaže, da so ljudje, zlasti tisti na oblasti, očitno prepričani, da je realnost lahko samo taka, kot si jo predstavljajo sami, in čisto nič drugačna.

Za psihotična duševna stanja je značilna utajitev realnosti. Človek se v psihozi obnaša, kot da zanj realnost, v kateri živi, ne obstaja. Realnost se radikalno spremeni in razpade, njeni ostanki pa ga hudo ranijo, da ne more več obvladovati tega, kar je imel nekoč za obvladljivo. Dobesedno se znajde v drugi realnosti., ki pa je bizarna.

V tej luči je izjemno zanimivo razmišljati tudi o terapiji psihoz. Na primer o precej popularni terapiji, ki se imenuje EMDR (Eye Movement Desensitization and Reprocessing). Najnovejša knjiga s tega področja je tale: Paul William Miller. EMDR therapy for schizophrenia and other psychoses (Springer Publishing Company, 2016).

V knjigi se seznanimo z razvijanjem sodobnih psihoterapevtskih pristopov k psihozam, obenem pa lahko premislimo tudi kritične misli o norosti samega družbenega življenja, saj psihoze na padajo z Lune in jih ne povzročajo geni.

S tem nočem reči, da so dogodki, ki jih na kratko komentiram v tem zapisu, nori ali psihotični. Tako preprosto razmišlja ameriški predsednik, ki v hipu razglasi strelca, ki je kosil po Las Vegasu, za duševno bolnega človeka.

Čisto mogoče je sicer, da je mož zares duševno bolan, toda vsi duševno bolni ljudje ne streljajo s strojnicami po množicah. Zadeve se je zato treba lotiti precej drugače, zlasti pa z boljšimi teoretskimi idejami.

Boljša ideja je, da je simbolna in družbena realnost, v kateri živijo ljudje, vselej naddoločena z antagonizmi, s kontradikcijami, s protislovji in konflikti, ki prečijo tudi posameznike in občestva.

Tako zagotovo lahko rečemo vsaj tole: trditev, da se referendum ali plebiscit v Kataloniji sploh ni zgodil, pomeni utajitev realnosti, ne le zanikanja. Utajitev je močan mehanizem, ki ga ljudje uporabljajo takrat, ko postaja nekaj v realnosti tako neznosno in travmatično, da nimajo nobenega drugega izhoda, če se seveda hočejo izogniti resnici.

Morda zato vendarle lahko rečemo, da je postalo življenje v poznem neoliberalnem svetu v najbolj razvitem delu sveta tako, da dobiva status travme vse tisto, kar izraža resnične, pristne vzgibe ljudi, ki jih je prav neoliberalno življenje tako popačilo, tako zatrlo in onemogočilo, tako utajilo in zavilo v absurdnosti, da je policist, ki oborožen do zob pretepa neoborožene in povsem miroljubne ljudi, ki dobesedno zgolj izražajo svojo voljo oziroma prepričanje, že predstavnik človeka, ki živi psihotično življenje, v katerega preprosto ne sme vdreti čisto nič takega, kar ni predhodno odobreno, potrjeno in preverjeno s strani teh, ki trdijo, da je kapitalizem večen sistem družbenega življenja, v katerem lahko ljudje izberejo čisto vse, le samega sistema izbiranja ne morejo (več).

Dogodki, ki nas bodo spremljali še dolgo, pridružili pa se jim bodo novi, so morda znamenje novih časov. Tako kot se mainstream ekonomisti ukvarjajo zgolj s površinskimi pojavi in se pridržujejo politikom, ki imajo radi vtise, komuniciranje, lepe podobe in zloščene nasmehe, se tudi navadni ljudje skušajo navaditi, da je kapitalizem pač nespremenljiv, zato so pripravljeni verjeti v pravljice o večni rasti.

A ne vsi. Nekateri namreč vedo, da najboljši od vseh možnih svetov ni kapitalizem, kar vemo vsaj od Marxa sem, temveč je svet, v katerem se ljudje na travmatične dogodke ne odzivajo na psihotične načine, temveč se zamislijo in si rečejo: nekaj smo očitno spregledali; v naše dobro je, če končno odpremo oči in pogledamo resnici v obraz.