O ekonomiji delitve se danes govori predvsem v povezavi z visokotehnološkimi platformami oziroma, kot o novem ekonomskem modelu, ki s pomočjo najnovejših digitalnih tehnologij omogoča delitev izdelkov in storitev med več uporabniki. Tako si namesto samo individualnega lastništva avtomobila, kolesa, stanovanja, oblačil in tisoče drugih materialnih stvari, le-te na enostaven način lahko delimo z drugimi. Marsičesa nam sploh ni treba imeti več v lasti, če pa že, lahko svojo lastnino delimo z drugimi; na primer svoje stanovanje, ko ga ne potrebujemo (najbolj znana platforma, ki to omogoča, je Airbnb). Podobno je tudi s storitvami; lahko si z drugimi delimo vožnjo z avtomobilom oziroma sedež v avtomobilu (Prevoz.org) ali svoje znanje in spretnost (TaskRabbit), itd.

Nove oblike ekonomije delitve se pojavljajo skorajda vsakodnevno, njihova skupna značilnost pa je, da je postal dostop do izdelkov in storitev (ali s skupnim imenom dobrin) pomembnejši od njihovega lastništva. Skratka, da bi zadovoljevali svoje potrebe (in želje), nam ni potrebno vsega kupiti, temveč tisto, kar potrebujemo, "kupimo" oziroma so-uporabljamo za določen čas; prav tako pa tisto, kar že imamo v lasti, oddamo v so-uporabo, ko tega ne potrebujemo.

V razvitem delu sveta je na primer povprečen avto v uporabi le eno uro dnevno, 23 ur pa "počiva", kar pomeni, da gre za zelo neekonomično rabo izdelka, ki ga spremljajo zelo visoki stroški nakupa, vzdrževanja, parkiranja itd. Podobno je tudi s stanovanjem, ki je na primer v dopustniškem času pogosto prazno. Že samo v primeru teh dveh dobrin nam je lahko jasno, da se delitev "izplača" tako iz ekološkega kot tudi iz ekonomskega vidika.

Pa vendar moramo razmisliti še o družbenemu vidiku ekonomije delitve, ki je morda najpomembnejši in ključen za razumevanje njenega izjemnega potenciala. Načelo medsebojne delitve dobrin, na katerem temelji ekonomija delitve, je namreč staro toliko, kot so stare prve človeške družbene skupnosti. S preučevanjem še zadnjih preživelih "primitivnih" skupnosti lahko dobimo dober vpogled v "zibelko" človeške civilizacije, kjer je imela medsebojna delitev dobrin eno ključnih vlog pri razvoju človeške družbe. V vseh družbenih sistemih in zgodovinskih obdobjih je medsebojna delitev dobrin še naprej ostala "vezivo" družbenih skupnosti.

Ekonomski odnosi v družinah in širših družinskih skupnostih so tudi v sodobnih družbah še vedno, vsaj deloma, osnovani na načelu medsebojne delitve dobrin. Vendar pa to načelo ni "doma" samo v družinah. V manjših krajih in soseskah si ljudje pogosto delijo dobrine (pojem dobrine zajema tako materialne predmete kot tudi storitve oziroma delo); drug drugemu posojajo orodja, pomagajo pri gradnji hiše, skupaj pospravijo pridelek, priskočijo na pomoč sosedom v težavah itd. Delno je takšna delitev ostala spontana, izraz človekovega altruizma, deloma pa je postala organizirana.

Za doslej najbolj organizirano in kompleksno obliko medsebojne delitve dobrin lahko štejemo moderno socialno državo. Univerzalno dostopno šolstvo, zdravstvo in socialno varstvo; javno dostopna infrastruktura, javne knjižnice itd. – vsi ti sistemi temeljijo na načelu medsebojne delitve dobrin. Država dejansko vodi skupni sklad dobrin, ki zbrana sredstva bolj ali manj pravično deli med vse državljane. Ta sklad se polni z davki in drugimi prispevki, torej denarjem, ki je "menjalni nadomestek" za dobrine.

Vendar so danes vse pridobitve socialne države in z njimi načelo medsebojne delitve dobrin pod hudim udarom ideologije komercializacije, ki v dobrinah (torej tudi v okolju) vidi zgolj posel in nič drugega. Dobrine pa so v resnici sredstvo za zadovoljevanje potreb ljudi – in to vseh ljudi na Zemlji. Zato je prva in najpomembnejša vloga ekonomije delitve, ki izhaja iz načela medsebojne delitve dobrin, vsem Zemljanom zagotoviti trajen dostop do najosnovnejših dobrin, ki jim zagotavljajo preživetje in življenje v blaginji, to pa so: hrana in pitna voda, oblačila in stanovanje, zdravstveno varstvo in izobraževanje.

Ko bomo vsem ljudem zagotovili nemoteno zadovoljevanje njihovih osnovnih potreb, to pa lahko zagotovimo le z medsebojno delitvijo dobrin med državami, lahko začnemo razmišljati o "modernih" oblikah ekonomije delitve – digitalnih platformah, kjer si bomo delili skorajda kar koli si zamislimo.

Pravično globalno družbo moramo graditi od zgoraj navzdol oziroma od globalnega k lokalnemu. V nasprotnem primeru bo prihodnost človeštva kaj klavrna.