V Butalah volijo novega predsednika. Vsa srenja je na nogah: staro in mlado se kritično odziva na ponujene kandidate. Niti eden od kandidatov za njih nima pravih karakteristik, ki bi odgovarjale njihovim zahtevam – vsi najavljeni kandidati trobijo le nekakšne zgodbe o preteklih dogodkih, ki jih dosedanja butalska politika ni bila sposobna pravično rešiti; vsi kritizirajo sedanjega predsednika, ker noče biti moralna avtoriteta in ker se je na vse pomembne dogodke in odločitve vedno mlahavo odzval. Kar je res in strašno moteče.

Butalci vse vedo, ne vedo pa, kakšnega predsednika bi imeli. Vse, kar naj bi bilo dobro, ni dobro; vse, kar je pošteno, je  koruptivno; vse, kar bi moralo biti, pa je nemogoče doseči. Mar ni to nekakšen labirint norosti, v katerem izgubljeno tavajo butalske duše? Ni nikakršnega koncepta, kako poiskati pravega kandidata; ni izdelanih kriterijev, kaj vse bi moral obvladati bodoči Najvišji predsednik, komu bi moral biti všečen in kaj bi moral početi, da bi bil pravi predstavnik naroda.

Nekateri opazovalci so skeptični, saj ne razumejo političnega kaosa in nikakor ne razumejo tega norega direndaja, ki bi rad posnemal ameriške boje za predsedniški stolček.

Na predvolilnih stojnicah se bohoti napihovanje narcisoidnih posameznikov in laž prevladuje v dialogu z ljudstvom, ki zbegano hodi od stojnice do stojnice. Samovšečni kandidati so polni hvale in vsi so prepričani o svojem volilnem uspehu. Hočejo podpise, ker le to šteje. Več podpisov jim daje vstopnico v nadaljnji boj.

Noro, mar ne? Ponujajo nam kandidate, ki nimajo nobenih političnih izkušenj, ki so moralno vprašljivi in ki niso spoštljivi borci za narodov blagor.

Vsi predlagatelji so predlagance z napumpano politično vnemo in pretirano hvalo zavestno porinili v volilni golaž: zmedena in neuka učiteljica, bebavi glasbenik, kulturnik in igralec, častihlepni župan, vsemogočna strankarska veljakinja in še kar nekaj posameznikov so prepričali, da bodo namesto njih delali zdrahe in begali ljudstvo v predvolilnem obdobju. Vse te politične igre so daleč stran od pravega predsednika, ki ga bo, ali ga je že določila – tiha domača diplomacija, ki dela prikrito v okrilju domačega in tujega kapitala.

Osivele butalske glave iščejo rešitve in vse bolj se zavedajo, da so še daleč od pravega izbora pravega prvega voditelja. Nizka stopnja odgovornosti in politične zavesti botrujeta neprave odločitve. Zopet bo izvoljen predsednik, ki ne bo znal zastopati, ki ne bo znal Butalcev potegniti iz kaosa, ki jim grozi. Jemlje jim svobodo do svobodne odločitve in jih peha v jarem potrošništva in kapitala.

Žal, volivci so v Butalah, kjer politiko kujejo Butalci.

Lojze Podobnik