PRAV JE, DA SMO DOBRODELNI; NI PA PRAV, DA JE DOBRODELNOST (ŽIVLJENJSKO POMEMBEN) DEL DRUŽBENEGA SISTEMA. Morda se zdi komu ta izjava nasprotujoča, vendar jo lahko utemeljimo. Veliko nam pove o svetu, v katerem živimo.

Beseda dobrodelnost je že sama po sebi zgovorna: delati dobro. Ne v smislu, da zgolj dobro opravljamo svoje delo, svojo službo, temveč da delamo za dobro drugih ljudi. V osnovi je dobrodelnost nasprotje sebičnosti, kajti delamo nekaj dobrega za korist drugega ali drugih. V najširšem smislu pa dobrodelnost pomeni delati v korist celotne človeške skupnosti.

Kaj pa je potemtakem narobe z organizirano dobrodelnostjo, ki je danes življenjsko pomemben del družbenega in celo ekonomskega sistema ter jo izvaja tisoče organizacij (društev, nevladnih organizacij, mednarodnih organizacij itd.)? Načeloma nič, če razmišljamo v okviru prejšnjega odstavka. 

Če pa naredimo širši razmislek, lahko pridemo do ugotovitve, da so dobrodelne organizacije dobesedno potuha in podpora nepravični družbeni ureditvi, ki jo bolj ali manj nekritično sprejemamo. Na načelni ravni je vsaka država in tudi globalna skupnost zavezana k pravičnosti in blaginji za vse državljane oziroma za vse ljudi na Zemlji.

Pa vendar naša politična in še posebej ekonomska ureditev ne odslikava teh načel, ki so zapisana tako v ustavah držav kot tudi v mednarodnih dokumentih, kakršna je na primer Splošna deklaracija človekovih pravic.

Celo nasprotno, večina svetovnih vlad krši te svoje temeljne zaveze in naloge ter deluje v nasprotju z interesi svojih državljanov in človeštva kot celote. Delujejo predvsem v interesu tržnih sil in komercializacije, o čemer smo podrobneje govorili v prispevku Komercializacija pustoši z orkansko močjo.

Orjaški napori dobrodelnih organizacij, ki si prizadevajo za reševanje lakote in skrajne revščine, ozdravljivih bolezni, pa tudi za reševanje okolja in številnih drugih problemov sodobne družbe, so seveda več kot koristni in pomenijo resnično opravljanje dobrega dela. Pa vendar omogočajo vladam, da še naprej delujejo destruktivno, tako da zmanjšujejo sredstva za šolstvo, zdravstvo in socialno varstvo; znižujejo okoljske standarde, ustvarjajo pa ugodno okolje za dobičkonosne in škodljive posle korporacij ter vodijo neskončno drage vojne, itd. 

Vlade odtegujejo javna sredstva ključnim družbenim dejavnostim (šolstvu, zdravstvu, skrbi za starejše itd.), saj vedo, da bodo dobrodelne organizacije vsaj deloma omilile njihovo destruktivno početje. Kar je v nasprotju z zavezami, ki jim jih narekujejo ustave, zakoni in deklaracije; v nasprotju z zavezami, ki so jih dali svojim volilcem; nenazadnje pa tudi v nasprotju z zdravim razumom in njihovo človečnostjo (kolikor jim jo je še preostalo). Dobrodelne organizacije so tako neke vrste blažilnik nevarne politike vlad. 

V okviru dobrodelnih organizacij se zbirajo sredstva, ki jih prispevajo pogosto že prikrajšani ljudje za še bolj prikrajšane ljudi. Tako pomagamo reševati vsaj delček tistega, kar naše vlade uničujejo v imenu tržnih sil. Damo kakšen evro za Afriko, zberemo nekaj oblačil ali hrane za najrevnejše, klošarjem stisnemo kakšen evro in imamo občutek, da smo naredili nekaj resnično dobrega. Saj v resnici smo, a dejansko s tem legaliziramo uničujoče ravnanje svojih politikov, ki smo jih sami izvolili.

In kar je najbolj perverzno, so dobrodelni tudi najbogatejši ljudje na planetu, ki s tem skušajo pokazati svoj lepi obraz v javnosti, čeprav v svojih ali s svojimi podjetji pogosto do kraja izčrpajo in iztrošijo svoje zaposlene, celotne skupnosti in okolje. Tudi politiki, ki te aktivnosti podpirajo in jim podelijo zakonsko legitimnost, se radi prikažejo na dobrodelnih prireditvah in pokažejo svoj javno všečen dobrodelni obraz.

Pravičnost, ne dobrodelnost

Že pred mnogimi leti je Mary Wollstoecraft (1759 – 1797), britanska pisateljica, filozofinja in feministka, zapisala, da svet potrebuje pravičnost, ne pa dobrodelnosti. Če bi uredili družbo tako, da bi bila pravična do vseh svojih članov, potem dobrodelnosti sploh ne bi potrebovali, vsaj ne v institucionalnem smislu.

Ne mislimo samo pravičnosti v smislu pravičnega sojenja, enakosti pred zakonom, enakopravnosti spolov, pravic istospolnih in tako naprej, danes moramo največji poudarek nameniti ekonomski pravičnosti (ne da bi hkrati zanemarili druge vidike pravičnosti), ki jo najbolje opredeljuje 1. odstavek 25. člena Splošne deklaracije človekovih pravic:

Vsakdo ima pravico do takšne življenjske ravni, ki zagotavlja njemu in njegovi družini zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, stanovanjem, zdravniško oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami; pravico do varstva v primeru brezposelnosti, bolezni, delovne nezmožnosti, vdovstva ter starosti ali druge nezmožnosti pridobivanja življenjskih sredstev zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje.

Naj spomnimo, da ta člen ni nekakšen skupek lepih želja, temveč del globalno sprejetega in zavezujočega dokumenta, ki je v veljavi že od davnega leta 1948. Naloga politikov in ekonomistov ni skrb za dobičkonosne pogodbe korporacij, temveč za izpolnitev tega in tudi drugih členov Splošne deklaracije človekovih pravic. Z uveljavitvijo 25. člena ne bomo več potrebovali nobene dobrodelne organizacije na Zemlji. Morda pa jih lahko ohranimo, saj s svojimi bogatimi izkušnjami lahko svetujejo politikom, kako resnično delati v dobro ljudi, kar danes zna le redko kateri politik.

Če pa govorimo o novi ekonomski paradigmi, je to vsekakor ekonomija delitve. Ekonomija delitve pa ni visoko skomercializirana dejavnost, ki jo simbolizirata podjetji Uber (glejte Uber ubija ekonomijo delitve) in Airbnb, temveč ekonomska ureditev, ki omogoča univerzalni dostop do osnovnih dobrin za slehernega človeka na Zemlji.

Države bi danes na globalni ravni lahko enostavno organizirale mehanizem (preraz)delitve globalnih dobrin, tako da bi silni presežki dobrin v bogatih državah dosegli območja hudega pomanjkanja v številnih delih sveta. To bi bil prvi korak k resnični ekonomiji delitve in h globalni ekonomski pravičnosti ter pot do medsebojnega zaupanja, na katerem edino lahko temelji svetovni mir.

Naj ponovimo: sleherna aktivnost dobrodelnih organizacij je danes spoštovanja vredna in sila dobrega v današnji krivični družbi, vendar pa si moramo prizadevati za globalno družbo, kjer bo pravičnost temeljna norma, še posebej ekonomska pravičnost, ki se izraža preko resnične ekonomije delitve (glejte The true sharing economy: inaugurating an age of the heart).



Navdih za prispevek in priporočljivo branje: Razglasitev 25. člena, ljudska strategija za preoblikovanje sveta