Nisem nacionalist. In nimam rad popačenih desničarskih idej o nekakšni ljubezni do Boga, krščanskih vrednot, domovine, očetnjave, matere, srečne družine, nedolžnih otrok in tradicij ter sovraštva do tujcev, migrantov, homoseksualcev in sploh vseh nepravih Slovencev, ki v svoji čudnosti in zmanjšani inteligentnosti domnevno ne morejo dojeti, kako pomembni smo mi, kleni Slovenci, in kako drugačni oziroma boljši smo od njih. Prav tako ne verjamem, da obstaja posebna substanca, bistvo Slovencev in Slovenk, ki je drugačno od bistva drugih ljudi, zato ne maram njihovega pritlehnega pozivanja, naj se ves čas nečesa bojimo, naj nenehno pazimo na nekakšne čudne ljudi, ki nam hočejo nekaj ukrasti, nas oropati nečesa neoprijemljivega, nam odvzeti nacionalno bit, načeti narodovo dušo in esenco slovenstva ter raniti srce, ki seveda vselej bije za naše.

Pa vendar sem navdušen nad dvanajsterico mladeničev iz Slovenije, ki so včeraj tako prepričljivo premagali španske košarkarje, ne mislim, da so naši, in se tudi ne strinjam z navijači, ki vzklikajo zmagali smo, ker so zmagali košarkarji, mi pa smo zgolj sedeli v udobnih naslonjačih in jih opazovali. Zmaga je vsekakor njihova, ne naša.

Zmagali so, ker so izjemno dobro pripravljeni, ker znajo igrati košarko kot redkokdo, ker med njimi ni individualistov, lačnih denarja, politične slave ali podjetniškega uspeha, zmagali so, ker so nastopali kot dobro sestavljena celota, kot enotno moštvo, čigar člani se zavedajo, da lahko zmagajo le skupaj, mi pa smo bili zraven in se prav tako zavedali, da skupaj delajo nekaj, kar preprosto teče, deluje in uspeva.

Tu ni nobene skrivnosti, nobene magije, nobene čarovnije, ničesar iz reda vraževerja, kozmičnih sil in posebnih božjih poslanstev. Vse se namreč dogaja pod lučmi, pred kamerami, tu ni mogoče ničesar skriti, ker so tam trije sodniki, ni mogoče blefirati in se sprenevedati, ni mogoče trditi, da se je nekaj zgodilo, ko vsi vidimo, da se ni, ni mogoče trditi, da se je nasprotnik zarotil, da vodi proti našim politično gonjo, da nam hoče škoditi, da nam nekaj podtika, da nam meče polena pod noge, da nas ovira in zadržuje na poti k uspehu, da bi nas rad ogoljufal in nagrabil čim več denarja zase, da s svojo igro zgolj nabira politične točke in da je to, kar počne na igrišču, le prazna retorika, da nas bo zavojeval in preplavil in zbrisal z obličja planeta, potem ko nas bo premagal, dotolkel, ponižal, popljuval in na koncu s prezirom v očeh odvrgel na kup gnoja.

Nasprotnik je zgolj drugo moštvo mladih ljudi, ki mora igrati po pravilih, da bi nas morda premagalo, ker gre za tekmo, za tekmovanje, ki je obenem manifestacija vsega tega, kar je lahko le rezultat dolgoletnega izjemno napornega treninga, učenja, nabiranja izkušenj in kultiviranja spretnosti, da bi bila igra virtuozna, roka natančna, noge hitre, glava pa bistra.    

Naši nas niso navdušili, ker so Slovenci, ker so pokazali pravo slovensko dušo in ljubezen do domovine, temveč so nas navdušili z ljubeznijo do košarke, ker imajo znanje, izkušnje in kljub medsebojnim razlikam in ravno zaradi njih delujejo kot ekipa, kot dobro namazan stroj, ki teče na samozavest, samozaupanje, spoštovanje nasprotnikov in željo, da pokažejo vsemu svetu, kaj zmorejo, ne pa na slovenstvo, domoljubje ali ljubezen do srečne družine in še nerojenih otrok, ki bodo nekoč ponesli glas o slovenstvu v daljne dežele.

Kako drugače je največkrat v vsakdanjem življenju, v katerem nas besno iz dneva v dan priganjajo k robatemu individualizmu in vulgarni tekmovalnosti, za katero nikoli ne pozabijo dodati, da je dobra za vse, obenem pa nam ponujajo prazne klišeje in skupinske imaginarije, v katerih nastopajo neobstoječi, idealizirani ljudje, ki niso nikoli živeli in nikoli ne bodo. To je šele zares abstraktno življenje, v katerem vedno znova nekaj velja le tisto, kar je trenutno v modi, kar je konformistično in komercialno, kar nastopa kot blagovna znamka, ki jo je mogoče dobro prodati, kar so že odobrili pripadniki teh in onih elit, medtem ko se konkretni človek iz krvi in mesa lahko postavi na glavo, pa ga ne bodo niti opazili, ker ni njihov, ker ne dela tega, kar bi jim bilo lahko všeč, ker ni pravi, ker mu vedno znova nekaj manjka, ker so ga ocenili in mu sporočili, da je v najboljšem primeru sicer še kar dober, ampak …

Košarkarji so nas s svojo igro navdušili tudi zato, ker smo psihološka bitja in se zavedamo, kaj je zares vredno in pomembno v življenju, pa naj rečejo zastopniki propagande, kar hočejo. Navdušenje nad virtuozno igro je pristno in čutimo ga po vsem telesu, zlasti pa v globinah duše. In čutimo ga toliko bolj, kolikor bolj je duša ranjena, prizadeta in ponižana. Vemo namreč, kako bi lahko bilo v naših življenjih, pa ni, čeprav ne vemo čisto natančno, zakaj ni in zakaj se zdi, da ne more biti, saj vedno znova poslušamo, da smo idealisti in da živimo v oblakih, medtem k naj bi bilo tapravo življenje zgolj to, kar se dogaja iz dneva v dan, vsi pa vemo, kako malo zares vrednega je v tem.

Letošnji nastopi slovenskih košarkarjev so zato nekaj posebnega, izjemnega, redkega, obenem pa tudi svetlega, obetavnega in navdihujočega. V vsakdanjem življenju nas namreč redkokdaj kdo navdihuje, saj nas raje ovirajo, redki so ljudje, ki nas spodbujajo in nas spoštujejo, saj nas pogosto zgolj mrzijo ali pa so do nas povsem brezbrižni celo tedaj, ko je to v njihovo škodo, zato smo srečni, ker lahko svoje navdušenje nad igro izkazujemo v dnevni sobi in verjamemo, da naše dobre želje nekako lahko vplivajo na njen izid. Elementi vraževerja pa v tem primeru niso blodnje posameznikov, temveč so intimni in iskreni izrazi tega, česar si ves čas zares želimo, pa tako redko doživimo, ker je življenje polno vidnega in nevidnega nasilja, odtujevanja, hladnosti, poniževanja, brezbrižnosti in počasnega medsebojnega uničevanja, da je videti, kot da ne želimo, da bi drugi uspevali, cveteli, se radostili, bili kreativni in navdušeni nad življenjem. Vemo, da si vsega tega želijo tudi drugi ljudje, vemo, da oni vedo, da si istega želimo vsi skupaj, pa vendar ostajamo bolj ali manj sami, samotni, osamljeni in odtujeni individualisti, egoistični potrošniki, zavedajoč se, kako ogabno je lahko kapitalistično priganjanje življenja, ki je v resnici ves čas onkraj tega, kar lahko ponazori propaganda, zagotovi kapital, plača denar ali nagradi kaka puhlica iz ust politika, kamor so jo položili piarovci brez enega samega dobrega razloga, zakaj so to sploh naredili.