Že celih deset let je minilo odkar sem se podala v boj za predsednico republike; kar dolgo nazaj, a hkrati so spomini še živi kot bi bilo nedavno. »Povabilo na ples«, kot sem poimenovala moj vstop na politični parket, je bilo s strani stranke Akacija (Marko Brecelj) tako noro, bizarno, nepričakovano in odštekano, da se mu seveda nikakor nisem mogla upreti. Prevelik izziv in prav zato, ravno pravšnji zame, da me katapultira v še neznano izkušnjo.

Marsikdo mi je dobronamerno takšno potezo odsvetoval, češ da me bo psihično dotolklo, da se bom osmešila, se ponižala, da to res ni zame, da imam dovolj drugega, bolj pomembnega dela in podobne preventivne opazke. A vse to prepričevanje, da bi me od svoje namere odvrnili, me je zgolj dodatno vznemirjalo in podžigalo v svoji odločitvi. Trdno sem vedela in čutila, da bo to zame »dobra rehabilitacija«, ki nam/mi bo v vsakem primeru v dolgotrajno korist pri aktivističnem zavzemanju za človekove pravice; in ne zgolj za pravice hendkepiranih, kot mi še danes želijo nenehno podtikati nekateri nadobudni novinarski komentatorji. Zame je žalitev, ko mi pripišejo, da sem s svojo kandidaturo želela opozoriti na pravice oz. kršitve pravic invalidov, halo! Zelo dobro sem se zavedala, za razliko od gospoda Pahorja, kako unovčiti moč in vpliv funkcije/fikcije predsednika republike za vse formalne in neformalne poteze ter seveda z etičnim in moralnim zgledom. 

Kaj ali v čem pa sem jaz kaj slabša kot »najnajboljši« kandidati? To sem med svojo kandidaturo dokazala in tudi danes, po desetih letih, lahko trdim enako. Še posebej, če se primerjam z »največjimi« protikandidati, se prav nič ne počutim majhno v primerjavi z njimi. Med samimi soočenji pa je moja samozavest vse bolj rasla in se utrjevala, ne glede na včasih prav absurdnost  in abotnost samih vprašanj s strani novinarjev; npr. ne bom pozabila javljanja v živo iz Kamnika, kjer so imeli komunalne težave in so bila na kandidate naslovljena vprašanja kot potencialne predsednike republike, kaj bi storili za rešitev njihovih težav na tem področju. No, po tolikem času pa so se tudi novinarji bolj izurili pri postavljanju vprašanj na javnih soočenjih in verjamem, da se jim podobna vprašanja glede funkcije predsednika ne morejo več zgoditi. A enako kot takrat so bila vprašanja glede meje s Hrvaško in  arbitraže. Aktualni predsednik se je nekaj časa tolkel po prsih glede svojega domnevnega uspeha, a sedaj vidimo da se vedno ponavljamo isto mantro, medtem ko se nam Hrvati smejejo , za EU pa je to nadležno marginalno vprašanje.

Zmagovalec takratnih volitev je bil dr. Danilo Turk, ki me je bolj kot ostali razočaral na njegovi domnevno močni točki – človekovih pravicah. Od sekretarja ZN bi pričakovala veliko širše znanje, predvsem pa reševanje vseh vprašanj s tega področja. Pa nič. Niti doma, kaj šele onkraj mej. Zgolj in samo leporečenje, navidezna diplomacija, ki ni nobenemu v korist, lep videz za uglajen vtis, sprenevedanje in piflanje pred soočenji vnaprej napisanih odgovorov. Se kdo spomni kakšnega njegovega vidnega dejanja?... No! Še najbolj se ga bomo spominjali po njegovem bratu in celotni aferi nelegalne gradnje, ki se je razblinila kot dim, a stavbe še vedno stojijo.

Lojze Peterle, sedaj že dolgoletni evropski poslanec, pa si je med tem časom dodobra spremenil videz in image, iz dolenjskega kmeta, v evropskega gospoda. Čebelar, ki iz ljubega miru veselo orglice igra, se še vedno periodično posti, da se proti raku bori, srka cviček, zakaj pa ne, saj mu z njegovo EU plačo prav nič ne fali.

Potem pa še Gaspari, do katerega sem imela še največji rišpekt in bojazen, saj njegove materije nisem najbolj obvladala, a sem se še po volitvah učila in učila, tako da sem dve leti kasneje spisala knjgo Eutropija. Problematizirala in raztrgala sem Lizbonsko pogodbo, ki so jo ostali jemali kot Biblijo Evropske unije.

No, kakorkoli že, vesela sem, da sem doživela to izkušnjo, menim da ne morem prav mičesar obžalovati, da sama sebi in drugim lahko pogledam naravnost v oči in z dvignjeno glavo. Še danes se večkrat zgodi, da me ljudje na cesti pozdravijo, mi zaupajo, da so volili zame ali da jim je žal, da niso volili zame. Zgodi se, da v moji bližini kakšen dedek razloži svojemu vnučku, da sem bila pred leti kandidatka za predsednico in tako poteši radovednost ob pogledu na voziček. Ker me prav nič ne »bubajo noge«.