Mi smo banda brez idej, poje Zoran Predin. In dol nam visi za zdrav razum, še dodaja. Ne vemo natančno, na koga se nanaša zaimek mi, lahko seveda ugibamo, toda ob poslušanju njegove pesmi se je skoraj nemogoče ogniti mislim, ki sledijo, nanašajo pa se na vedenje in delovanje slovenskih in hrvaških politikov v povezavi z arbitražnim sporazumom o meji.

Najprej se pogovarjajo četrt stoletja in se ne morejo dogovoriti, čeprav ves čas kot lajna poudarjajo, zlasti pred kamerami, kot da smo vsi ostali telebani, pomen dialoga. Tega ni, zato tudi rezultatov ni; vsakdo pač trmasto vztraja pri svojem. Ko končno ugotovijo, da se ne morejo dogovoriti, da niso sposobni za dialog, ki ga sicer kujejo v zvezde, prepustijo spor tretjemu, mednarodnemu sodišču, kar pomeni, da mu priznavajo status avtoritete. Ugotavljanje, da je vse to res, je stvar zdravega razuma.

Sodišče se nemudoma loti dela in naredi, kar se od njega pričakuje; njegovo delo kajpak ni stvar zdravega razuma, ampak je stvar stroke in znanosti. Svetovne pravne avtoritete tako za drag denar opravijo svoje delo in razglasijo razsodbo.

Vmes pa se pripeti prisluškovalna afera, kot jo imenujejo. Zgodi se nekaj, kar se ne bi smelo zgoditi. Tudi v tem primeru zdravi razum pove, da je kaj takega možno, da se v življenju pogosto dogajajo podobne zadeve, da je vse to zelo človeško. Ni v redu, je pa človeško. Potem pa zdravi razum preprosto odpove, kajti sledi nadaljevanje, ki je kratko malo absurdno.

V vesolju, v katerem živimo, ima zelo pomembno vlogo logika. Pomembno vlogo ima matematika, saj se zdi, da je Bog matematik in da vesolje uboga, če smem tako reči, matematične zakonitosti. Z matematiko in z logiko prav gotovo pojasnite velik del delovanja vesolja, od takega pojasnjevanja pa imate tudi veliko koristi, saj jamči za predvidljivost dogodkov, napovedovanje dogodkov, omogoča varnost, rutine in še kaj drugega. Če bi bilo vesolje vsak dan malo drugačno, življenje v njem ne bi bilo znosno, zdravi pameti pa bi se po hitrem postopku zmešalo.

Človek je njegov del. Je delček vesolja, za katerega velja enako; matematika in logika torej. In vsak človek ve, kako pomembne so rutine, kako pomemben je občutek varnosti, predvidljivosti in kako pomembno je, da lahko pojasnjuje svet okoli sebe in svoje vedenje v njem. Le da lahko zaradi čudnih evolucijskih dejavnikov počne tudi stvari, ki so povsem sprte z logiko. Poglejmo.

Če bi arbitražno sodišče, sestavljeno iz vrhunskih pravnih strokovnjakov, ki se pri svojem delu sklicujejo na stroko in znanost, razumelo prisluškovalno afero kot dejavnik, zaradi katerega ne bi smelo nadaljevati z delom, bi to zagotovo storilo. Od njega to upravičeno pričakujemo. Tega ni storilo, ampak je nadaljevalo z delom, kar pomeni, da mora imeti dobre razumne razloge za svoje početje.

Če jih nima, bi to moral nekdo opaziti, opozoriti sodišče, da dela nekaj, kar ni v redu, potem pa ga razpustiti, če bi s svojim nerazumnim delom nadaljevalo. Nič od tega se ni zgodilo.

Sodišče torej nadaljuje z delom, ker ga nihče ne ustavi, ne ustavi pa ga, ker nima dobrih argumentov za kaj takega, ima dobre argumente za svoje početje, sodišče namreč, in na koncu sprejme brezhibno odločbo, ki jo je mogoče zagovarjati z množico argumentov.

Hrvaška stran izjavi, da odločbe ne bo spoštovala, da je zanjo nična. Mogoče je, da je zares nična, toda to je treba šele dokazati. Zgolj ugotavljanje nima nobene pojasnjevalne moči, saj sploh ni pojasnjevanje.

Če je razsodba res nična, mora imeti tisti, ki trdi, da je nična, za svoje trditve močne argumente. Pravzaprav mora imeti močnejše argumente, kot jih ima arbitražno sodišče, ki očitno ne misli, da je z odločbo kaj narobe.

Zdravi razum pričakuje, da se bosta soočila hrvaška politična stran in arbitražno sodišče ter vsemu svetu pojasnila svoja stališča, kajti zdravi razum nima dovolj strokovnih argumentov niti za eno niti za drugo trditev. To se ne zgodi.

Še več. V vsem tem času vsi politiki, kar jih je zainteresiranih za govorjenje pred kamerami, vesoljnemu občinstvu pojasnjujejo, da so vsi absolutno za spoštovanje prava. Pravo je tako ali tako treba spoštovati, zato je povsem odveč nenehno ponavljanje, da ga je treba spoštovati in da so politiki za spoštovanje. Od njih se namreč samodejno pričakuje, da pravo spoštujejo, zato sploh ni njihova naloga, da ugotavljajo, da ga je treba spoštovati. Od njih se pričakuje zgolj spoštovanje prava, ne pa poudarjanje, da delajo, kar tako ali tako morajo delati za svoje bajne plače.

Enako velja za njihovo nenehno ponavljanje pred kamerami, da so za dialog. Oni morajo biti za dialog, to se od njih pričakuje. Trditi, da so za dialog, je isto kot vsak dan trikrat reči, da je trava zelena in sonce vroče. Politiki morajo udejanjati dialoge, ne pa ugotavljati, kako dobro je, da kažejo interes zanje. Očitno je, da preveč govorijo in premalo delajo.

Obstaja nadaljevanje.

Namesto da bi v dialogu položili na mizo argumente, ki dokazujejo in končno dokažejo, da je treba odločbo spoštovati (ali pač ne), navadni ljudje ne vidimo ne dialoga in ne argumentov, čeprav so vsi politiki brez izjeme tako za eno kot za drugo. Namesto tega vidimo politike, ki se očitno ne marajo, a se vsakič znova rokujejo in kažejo zobe kameri, potem pa samotno udrihajo drug čez drugega – zopet pred kamerami.

Vsi so torej za spoštovanje prava in za dialoge, v ključnem trenutku pa se vedejo kot nedoletna deca, ki pač vztraja pri svojih mnenjih. Brez dialoga so in tudi brez argumentov – zgolj zatrjujejo, kar je že zatrjeno, in ponavljajo, kar je bilo že ponovljeno.

Poleg tega hrvaška stran poziva k pogovarjanju o meji. Četrt stoletja so se pogovarjali in se niso dogovorili, pred njimi je odločba svetovne avtoritete, oni pa bi se še malo pogovarjali.

Tudi če bi se pogovarjali še četrt stoletja, se najverjetneje ne bi dogovorili, saj se od zadnjega pogovarjanja sem ni čisto nič spremenilo. Na mizi ni novih argumentov, saj so vse že predložili sodišču, ko so imeli za to priložnost, sodišče pa jih je tudi upoštevalo, preden je razsodilo, saj se je to od njega tudi pričakovalo.

Torej pozivajo k pogovarjanju o tem, kar je popolnoma razjasnjeno in usklajeno s pravili prava.

Prav tako lahko mirno rečemo, da so brez novih idej, da ponavljajo stare ideje, in ne opravljajo svojega dela, za katerega so sicer dobro plačani.