{facebook http://za-misli.si/images/drutar.jpg}

Če želimo razumeti dinamiko trenutnih naravnih katastrof in kriz, potem jo moramo analizirati tako, da se obenem zavedamo neenakosti med ljudmi. Tako razmišlja v skorajšnjem intervjuju Razmig Keucheyan, član Front de Gauche. Zakaj je to potrebno? Ker naravne katastrofe ne prizadenejo vseh ljudi enako in ker potrebujemo skupni jezik (common language), skupne perspektive, če se hočemo boriti zoper družbene neenakosti in za egalitarnost. Komur je vseeno zanje, takega jezika in takih perspektiv kajpak ne potrebuje.

Ljudje včasih rečejo, da imajo radi naravo, da se dobro počutijo v njej, poudarjajo, da je narava čista in nedolžna, včasih je celo neomadeževana, vsekakor pa je harmonična in lepa. Pravijo tudi, da bi morali nazaj k naravi, ki kar sili k sklepanju, da jo je gotovo ustvaril Vsemogočni z nekim ciljem v mislih, ker je v njej vse tako neverjetno usklajeno. Slikajo naravo, kot da obstaja tam zunaj kot nedotaknjeni mirni prostor, kamor se človek zateče, ko je sit civilizacije in stresnega življenja v njej. Take romantične predstave o naravi pa so povsem zgrešene.

Obstajajo vsaj štirje tržni mehanizmi, pravi Keucheyan, s pomočjo katerih ljudje neposredno upravljajo z naravo v dobičkonosne namene, zato narava že dolgo ni neomadeževana in čista in nedolžna, obenem pa so to mehanizmi, od katerih je dobesedno odvisen obstoj civilizacije, kakršno poznamo.

Začetni problem pa je, da z naravo ne znamo dobro upravljati; še manj znamo upravljati s civilizacijo. In niti približno ne znamo upravljati z energijo planeta. En sam orkan, na primer Harvey, postavi v nekaj dneh pod vprašaj življenje milijonov ljudi. Povečujemo količino porabljenih fosilnih goriv in postavljamo pod vprašaj lastni obstoj, obenem pa se širi iluzorni vtis, da tudi s takim delovanjem obvladujemo naravo in skrbimo za lastni napredek.

Iluzija je zares velika: narave ne obvladujemo, ampak ta vse bolj obvladuje nas, gospodarstva rastejo, gospodinjstva trošijo več in več, tudi v Sloveniji, zato so mainstream ekonomisti radostni, politiki na oblasti pa še bolj, države močneje podpirajo svobodne trge in ščitijo velikanske korporacije, ki delajo, kar hočejo, da ne padejo, navadnim ljudem pa mediji in drugi, kar jih je zainteresiranih za neoliberalizem, mečejo pesek v oči, da bi še naprej spali in verjeli, da elite že vedo, kam jih peljejo, in da je tam nekje Cilj, ki ga bodo skupaj dosegli.

Pot do Cilja je seveda tlakovana tudi z mitom o Naravi, ki jo bomo ohranili, zaščitili in zavarovali, potem pa bo vse v najlepšem redu.

Mehanizmi so: trženje z ogljikom oziroma z izpusti ogljikovega dioksida; klimatski ali podnebni derivati; banke, prek katerih kapital nadzoruje biološko pestrost oziroma naravno raznolikost; obveznice in drugi vrednostni papirji, vezani na zavarovanje pred naravnimi katastrofami.

Našteti finančni instrumenti so v glavnem neustrezni in ne delujejo; do določene mere deluje le zadnji, kot poudarja Keucheyan. Neustrezni pa so zato, ker si nihče ne upa dovolj močno pritisniti na korporacije, ki posledično niso dovolj zainteresirane zanje, kar pomeni, da še naprej delajo, kar pač delajo – na primer vlečejo iz Zemlje gigantske količine nafte, zemeljskega plina in premoga.

Tako je po eni strani Narava še vedno mitični neomadeževani kraj, po drugi strani pa se kopičijo katastrofe, kakršen je orkan Harvey, ki je samo v Teksasu že povzročil za najmanj 125 milijard dolarjev škode.

Z avtorjem se strinjam tudi v njegovem pravilnem ugotavljanju, da je Narava mit za navadne ljudi in vir dobičkov za korporacije. Tako v prvem kot v drugem primeru govorimo o konstruiranju narave: za trge in za navadne ljudi. Trgovanje z ogljikom je dober primer: ustvarite trg ex nihilo, potem pa preprosto trgujete, da so dobički za nekatere še večji kakor prej.

Ali kot pravi Keucheyan: korporacije delujejo po zelo preprostem kapitalističnem principu: socializem pri stroških (te pokrivajo vsi davkoplačevalci) in kapitalizem (privatiziranje) pri dobičkih. Za vas vse so torej stroški, za nas so profiti.

Problem tako v resnici ni zgolj ekonomske narave, temveč je zlasti politični in celo psihološki, saj avtorji vedno znova govorijo o politični volji oziroma o njenem kroničnem pomanjkanju. In kam tako pomanjkanje vodi?

V nove katastrofe, kajti Narava kratko malo ni neskončno plastična in je ni mogoče brezmejno izkoriščati, če pustimo za trenutek ob strani njeno mitično naravo. Obstajajo točke brez vrnitve, ko se kaotični sistemi kratko malo sesujejo, potem pa se sama od sebe, za to res niso potrebni ljudje, vzpostavi nova normalnost, ki lahko obstaja tudi brez številnih živalskih in rastlinskih vrst. In čisto nikjer ne piše, da bo leta 2100 hodilo po Zemlji na milijarde ljudi. Mogoče jih bo po vročem in povsem razsutem svetu blodilo samo nekaj tisoč. Morda se bo tudi izkazalo, da imajo prav tisti znanstveniki, ki poudarjajo, da je v naravi bolje biti neumen kakor pameten, kar pomeni, da bodo bakterije, virusi, enocelična živa bitja in žuželke dolgoročno verjetno še vedno tukaj, medtem ko bo na večje živali in najbolj razvite živali, vključno s človekom, obstajal le še bled spomin.

Spomin, da so naravne katastrofe v zgodovini planeta večkrat uničile veliko živih vrst, nikoli pa ni ena sama vrsta uničila večine drugih – vključno s seboj. In morda bo v spominu zapisano, da se je zgodilo enkrat samkrat, da je ena vrsta, ki je bila domnevno najpametnejša, storila natanko to. Kdo je potem zares pameten?

Ali kot poudarja Terry Glavin v izvrstni knjigi z naslovom The sixth extinction: journey among the lost and left behind (2014): ljudje danes ne pridobivamo znanja z vsako generacijo, temveč ga izgubljamo. In zopet seže spomin na začetek 20. stoletja, ko napiše Georges Sorel znamenito razpravo z naslovom Refleksije o nasilju, v kateri beremo: morda kapitalizma ne čaka soočenje z ekonomsko katastrofo, gotovo pa čaka malomeščansko družbo moralna katastrofa. Parafraziram: komunizem je tudi moralno vprašanje, kajti svet potrebuje nov način razmišljanja o tem, kar je človeško, potrebuje prevrednotenje vseh vrednot in potrebuje novo voljo do življenja, ki je volja do moči, kot bi dejal Nietzsche.