Pred začetkom novega šolskega leta je v navadi nagovor otrok, pa staršev in učiteljev. To je obenem čas za politično leporečenje in pripovedovanje pravljic o tem, kako lepo je v šolah in kako se mladina uči in še enkrat uči, da bo nekoč v prihodnosti koristen član občestva, kot je rad poudaril Tito. Ni pa pripovedi o resnični, realni plati šolskega sistema, v katerem se konkretni ljudje vsak dan spopadajo s problemi, od katerih so nekateri tako veliki in radikalni, da jih upravičeno imenujemo bizarnosti.

Te dni sem imel več predavanj za učitelje in ravnatelje slovenskih šol. Letos jih bom imel še veliko. Vozil se bom gor in dol po domovini in predaval o sodobni nevroznanosti in kognitivni znanosti za učitelje. To bom počel, ker me vabijo. Ne vem, zakaj natančno me vabijo, vendar sem se pripravljen odzivati na njihova vabila, dokler bodo dobronamerna. Danes sem tako spregovoril o nekaterih norostih slovenskega šolskega sistema, kot ji prepoznava sodobna nevroznanost. O objektivnih problemih, ki jih sistem ima, pri čemer ni pomembno, ali se jih ljudje, ki delajo v njem in ga podpirajo, zavedajo, ali jih znajo artikulirati ali ne. Bilo bi dobro, če bi se jih zavedali, kajpak, zato sem tudi sprejel vabilo za predavanje in spregovoril o njih.

Na tem kraju zgolj povzemam predavanje, saj sem omejen s prostorom.

Osnovna zamisel, ki sem jo razdelal, je tale: slovenski šolski sistem je že sedaj skoraj idealno prilagojen imperativom sodobnega neoliberalizma, ki terja od ljudi predvsem dvoje: da spreminjajo svoja življenja v biznis in da delajo več in več in več in da so pridni in da garajo in da so skrajno produktivni.

Slovenska šola je zato vse bolj neoliberalna tovarna, ki oblikuje neoliberalnemu žargonu prilagojene osebke. V njej se šola mladina, ki naj bi bila na koncu vzgojena za podjetnike in te, ki znajo kopičiti kapital. Imeli naj bi tudi kup veščin in spretnosti, zlasti pa množico kompetenc, kot se reče, ta izraz je zelo v modi, če ste opazili, ker so kompetence silno pomembne. Določa jih seveda kapital, ki potrebuje natanko določeno delovno silo. Strokovnjaki so njegovi lakaji, zato nenehno predavajo, kako naj šole vzgajajo za kompetence, po katerih metodah in formatih in s katerimi prijemi.

Nevroznanost o možganih, ki ji je kajpak vseeno za neoliberalne imperative in zahteve kapitala, pa tudi za lakaje, saj preučuje resne zadeve, kakršni so možgani, zlasti šolnikom sporoča tole: skrajni čas je, da se ustavite, da nehate priganjati otroke k dejavnostim, ki so pogosto povsem nesmiselne, abstraktne oziroma odtujene, in sebi kopati prerani grob, kamor vodi stres, na koncu pa izgorelost, ki je, kot je splošno znano, med učitelji zelo velika.

Priganjanje. Značilno je priganjanje. V šolah so zato gnani učenci, dijaki, učitelji in ravnatelji. Značilno je tudi tekmovanje za točke in ocene. Na sporedu je tudi kup testov in kontrolk in preverjanj in ocenjevanja znanja, ki ne zasluži svojega imena, saj predstavlja zlasti kup informacij.

Informacije seveda niso znanje. Shranjene jih imamo na nosilcih. In mladina to dobro ve. Vsak otrok vam zato poišče katero koli informacijo v pol minute. Vzame v roke pametno napravo, pravzapav jo ima ves čas že v rokah, in vam postreže z njo. Ali pa postreže sebi.

V šoli, ki še vedno temelji v veliki meri na načinu delovanja, s katerim je bila za silo zadovoljna rajnka cesarica Marija, pa so približno toliko za časom, kot so za njim kočije. Saj se je z njimi lepo peljati okoli Bleda, to pa je tudi vse. Dvomim, da bi se hoteli voziti z njimi vsak dan v šolo ali službo.

Otroci so spretni in vešči s pametnimi napravami, čeprav jih nihče ni učil, kako naj ravnajo z njimi. Kar znajo. Ali pa si medsebojno pomagajo. In se naučijo. In so zelo kompetentni. Poleg tega vedo, da so informacije pač zgolj informacije in čisto nič drugega. Vedo namreč, da je nekaj drugega in pomembnejšega tole: znati uporabljati informacije.

V šoli je medsebojna pomoč pogosto kaznovana, čeprav je za ljudi kot družbena bitja značilno natanko to, da si pomagajo. Da skupaj rešujejo probleme. Da se skupaj učijo. Danes zato vse bolj govorijo kar o učečih se skupnostih. Uči se sicer lahko samo posameznik, ampak tako se reče.

In ne obstaja učenje brez sinaps, brez nevronov in brez možganov. Če ne vemo, kako ravnati z njimi, je naše učenje le približno, naključno in stihijsko, zlasti pa je premalo produktivno.

Norost je tudi ta, da obstajajo neprimerno produktivnejši načini učenje od teh, ki prevladujejo v šolah: tam je še vedno veliko učenja na pamet, ki pravzaprav sploh ni učenje, strogo vzeto.

V šolah se je namreč treba predvsem obnašati kot zombi. Kot da si čisto sam na tem svetu. In kot da so možgani posoda za informacije, iz katere zajemaš, ko ti rečejo.

Možgani seveda niso posoda za informacije. Če bi bili, naši predniki v savani ne bi preživeli. Kdaj se bo šola tega naučila od nevroznanosti, ki ji dopoveduje in dopoveduje, kako je v resnici z možgani, šola pa še vedno nič? Se kratko malo ne odziva.

Deca se kajpak dolgočasi po šolah. Raziskave dokazujejo, da se polovica mladih dolgočasi v njih vsak dan; trije od štirih pa pogosto. Vsebine, informacije, s katermi se seznanjajo, velikokrat namreč nimajo nobene zveze z realnim življenjem. In dolgčas ni drugega kot stres.

V šolah je zato veliko stresa.

Možgani so narejeni, oblikovala jih je evolucija, in sicer tisočletja in tisočletja dolgo, za čisto nekaj drugega, kot je shranjevanje podatkov in testiranje, ali so podatki dovolj natančo reproducirani. Narejeni so namreč za kreativno reševanje problemov. Zlasti za skupno kreativno reševanje problemov.

Šola pa še vedno trmasto vztraja, da obstajajo pravilna vprašanja, te kajpak vselej zastavlja učitelj, in pravilni odgovori nanje, ki si jih morajo otroci zapomniti. Pravilni odgovor je seveda en sam. In če učenec pogrunta, kateri je, je nagrajen z dobro oceno. Nagrajen je, ker si je zapomnil nekaj, kar bo že jutri povsem pozabil, kajti možgani prevajajo v dolgoročni spomin samo tisto, kar je zanje in njihovo delovanje zares pomembno in relevantno.

Kakšna izguba časa in energije in vsega: kup informacij, ki so tako ali tako naložene drugje, ki jih možgano zavrnejo že pri vhodu ali pa nikoli ne postanejo del spomina, otroci pa vztrajno ponavljajo, da se v šoli pogosto zgolj dolgočasijo, a jih ne slišijo!

Slovenska šola se dejansko obnaša, kot da obstaja v drugem času in drugem prostoru, ne na Zemlji in ne leta 2017.