Če prebiramo mainstream medije in poslušamo mainstream politike, smo skorajda lahko gotovi, da je huda ekonomska kriza, ki jo je v letih 2007-2008 sprožil finančni sektor, rešena. Gospodarska rast se je vrnila, zmanjšala se je brezposelnost; politiki si hitijo pripenjati medalje; ekonomski inštituti, bonitetne hiše in mednarodne finančne institucije pa za prihodnja leta napovedujejo nadaljnje rasti gospodarstva. Pa je ekonomska slika res tako lepa? Poglejmo si nekaj dejstev, ki na tej sliki puščajo grde madeže.

Danes vemo, da so bili dolgovi ameriških gospodinjstev eden glavnih sprožilcev finančne krize 2008. Nedavno so ti dolgovi presegli tiste iz začetka krize; v tretjem četrtletju 2008 so dosegli svoj vrh pri 12,68 bilijona dolarjev, v drugem četrtletju 2017 pa so dolgovi ameriških gospodinjstev dosegli nov rekord, 12,84 bilijona dolarjev (US Household Debt at Record Levels Not Seen Since 2008 Crisis). Tudi kitajski gospodarski motor vse bolj sloni na dolgovih. Mednarodni denarni sklad opozarja na nevarno rast kitajskih dolgov (IMF warns China over 'dangerous' growth in debt). Drugih držav, na primer Grčije, niti omenjati ni treba, a očitno je, zdajšnje okrevanje gospodarstva temelji predvsem na visokem zadolževanju držav oziroma visokih finančnih injekcijah centralnih bank.

Navkljub zdajšnji gospodarski rasti in nižji stopnji nezaposlenosti, vsaj v razvitem delu sveta, pa je inflacija še vedno zelo nizka, kar močno skrbi centralne bankirje (Low world inflation dogs central bankers, even as economies grow). Čeprav so centralne banke v finančni sistem po krizi 2008 v finančni sistem vložile ogromne vsote denarja, pa to ni povzročilo rasti cen oziroma inflacije, kot zahteva ekonomska teorija. Bankirji želijo približno 2 % stopnjo inflacije, ki podpira vsaj 3 % gospodarsko rast, kar se šteje za zdravo rast oziroma dovolj visoko za rast dobičkov, ki poganjajo kapitalistični ekonomski sistem.

Celo borzni špekulanti, kot je kralj obveznic Bill Gross, svarijo, da so tržna tveganja zdaj celo večja, kot pred krizo 2008 (Bill Gross Says Market Risk Is Highest Since Pre-2008 Crisis). Drugi mož ameriške centralne banke (FED) Stanley Fischer pa opozarja pred vrnitvijo na predkrizni status quo: Od leta 1930 je bilo potrebnih skorajda 80 let, da smo ponovno doživeli tako obsežno krizo. Zdaj pa se po desetih letih vsi želijo vrniti na status quo pred veliko finančno krizo. Ugotavljam, da je to skrajno nevarno in kratkovidno. (FISCHER: Trump's push to deregulate Wall Street 'may be taking us in a direction that is very dangerous')

Velja si prebrati tudi prispevek uglednega slovenskega ekonomista dr. Bogomirja Kovača Temni oblaki (Mladina 34, 25. 8. 2017, str. 29), v katerem pravi, da velika recesija 2008-2012 ni prinesla pravih sprememb, zato grozi, da bomo leta 2018 doživeli nov velik finančni lom. Dr. Kovač tudi pojasni vzroke, zakaj ne pride do sprememb oziroma zakaj mnogi želijo nazaj na predkrizni status quo: 

V ozadju je ideologija tržnega fundamentalizma, nevmešavanja države, kjer ciklična nihanja veljajo za imaginarne zunanje šoke. Poganjajo jo seveda strogo politični interesi, za njimi stoji fantastičen ustroj prerazdelitve bogastva. Vse to že desetletja nekomu koristi, manjšini bogatih na račun revnih. Ekonomisti so ponudili pokritje tega.

Dr. Kovač nam kot ekonomist jasno pove, da je današnji ekonomski sistem narejen za prerazporejanje bogastva od revnih k bogatim. Politični razred je temu povsem podrejen in ima pri tem tudi svoje interese (veliko moč in malo večje drobtinice iz bogataških miz), naloga ekonomistov pa je, da vsemu temu nadenejo znanstveno pokritje. Na koncu svojega članka Temni oblaki dr. Kovač zapiše, da je do leta 2018, ko nam grozi nov veliki finančni lom, še nekaj mesecev, premalo za rešitev, preveč za odrešitev. Bog pomagaj!

Ne moremo torej pričakovati, da bodo politiki sami od sebe začeli spreminjati obstoječi ekonomski sistem, ki je ustrojen po meri bogatih ljudi, saj imajo tudi sami od tega številne koristi. Niti ne moremo pričakovati, da nam bodo pomagali ekonomisti, ki vlagajo velikanske napore, da bogatašem in politikom priskrbijo znanstveno pokritje za njihovo destruktivno početje. 

Pomaga nam torej le še bog, ali pa je morda vendarle nastopil čas, da stopimo skupaj in na množičnih, mirnih in dolgotrajnih demonstracij od svojih političnih voditeljev zahtevamo uresničitev 25. člena Splošne deklaracije človekovih pravic, ki slehernemu Zemljanu jamči zadovoljevanje njegovih osnovnih potreb. To pa lahko dosežemo samo s sodelovanjem in medsebojno delitvijo dobrin, ki morata postati temeljni načeli političnega in ekonomskega sistema naših družbenih skupnosti in celotne globalne človeške skupnosti. (Glejte: Razglasitev 25. člena: Ljudska strategija za preoblikovanje sveta)

Morda pa vendar velja stari rek: pomagajmo si sami in bog nam bo pomagal!